Dobra dela & Co.

Danes sem prebrala zapis Aleša Čerina, ki je pravzaprav povzetek enega njegovih predavanj na Nikodemovi dnevih. Govori o skušnjavi dobrega dela. Kako nepremišljeno in mnogokrat brez misli naprej, ravnamo. In deloma se strinjam z njim. Mnogo dobrih del je spodbujenih s popolnoma sebičnimi čustvi. Točno o tem smo se nekaj let nazaj pogovarjali v skupini na Oratoriju. A mi smo prišli do ugotovitve, da je včasih dovolj že pokazati voljo pomagati in se s tem sproži veriga dogodkov. Seveda tega ne smeš storiti, če v resnici nisi pripravljen  pomagati. Ključno je, da je nekomu zaradi naše pomoči lažje. Včasih tudi mi sami potrebujemo občutek, da smo pomagali in ne filozofiramo naprej. 

Sama sem precej bolj naklonjena pomoči v zelo konkretnih stvareh. Odstopanje sedežev starejšim, pomoč na domu ipd. Vem, da se v večji meri to ne zazna kot dobro delo, ampak mnogokrat je pozornost veliko več vredna, kot koliko je to stalo v denarju. Ljudem velikokrat manjka v večji meri človeškega stika in pozornosti, kot pa denarja. Nikakor ne gre posploševati, a bodimo zemeljsko in človeško realni. Denar vedno pomaga, ampak mnogokrat je občutek, da nas nekdo potrebuje, vreden veliko več, kot smo si pripravljeni priznati.

Nikakor pa ne gre pozabiti, da je potrebno deliti in ne obsojati. Zdi se mi, da nihče nima pravice soditi dejanj drugega. Lahko imaš mnenje, a obsojati ne smeš. Življenje ni samo črno in belo. Isto je z dobrimi deli. Meni osebno se zdi važno že to, da pomagamo. Nobena desetina, nobeni novčiči ne bodo pomagali ,če tega ne naredimo iz srca. To pa je konec koncev druga plat te "medalje"

Zanimivo se mi zdi napotilo sv. Frančiška Saleškega, ki je za časa svojega življenja (1567-1622) trdil, da je nujno potrebno verovati in živeti svojo vero "svojemu stanu primerno". Mislim, da je to potrebno razumeti širše. Imamo cel kup socialnih vlog, ki jih moramo izpolnjevati. V to se vključuje tako življenje svoje vere kot tudi molitev ipd. Pri vseh teh naukih in napotilih je potrebno biti realen. Tudi, če se razda vse imetje sveta, bodo še vedno ljudje, ki se bodo okoristili in si nagrabili več, kot drugi. To je dejstvo človeške usode. Nikoli ne bo sveta, v katerem bomo vsi enaki in bomo vsi živeli v blagostanju. Vsekakor pa se je potrebno truditi. 

Denar ni dovolj. Potrebna so dejanja, potrebno je živeti svoja prepričanja in vero. Se včasih izpostaviti za tisto v kar verjamemo, povzdigniti glas proti dejanjem ljudem, ki prizadenejo sočloveka. Najhujše je, ko se beraču stisne v roko novčič in ostane tiho ter s svojo sklonjeno glavo in nemim glasom omogoča, da se še naprej dogajajo krivice in ponižanja. Živeti, ljubiti, dihati in navdihovati. Nujno je, da se zavedamo svojega vpliva in moči.

Se zavedaš kako velik vpliv imaš ti? Bi lahko imel večjega pa se ne upaš izpostaviti? Čutiš, da nimaš moči za plavanje proti toku, navkljub kljuvajočemu glasu v tebi, ki govori drugače?