Že pred časom sem se zapletla v debato s sodelavcem. Tehnično sicer ni moj sodelavec ampak recimo zavoljo lažjega razumevanja, da delava v isti instituciji. Skratka. Debata se je začela precej zafrkansko o piercingih in tatoojih. Pravzaprav se je začela s provokacijo češ: "Pircing v ušesih je sprejemljiv. Zakaj pa tisti v obrvi/ustnici/intimnih delih ni?" In debata se je začela. predvsem se je vrtela okrog kulture dvoličnosti, zatiranja in pretirane "svobode, ki to ni". Seveda smo bili hitro na tatoojih. Trenutno je prijatelj v fazi pridobivanja le-tega tako, da mi je tema še posebej blizu. A to so bile postranske stvari. Pogovor je zajadral globlje. Postavilo se je vprašanje zakaj je v zadnjem obdobju tako velika potreba in želja po označevanju telesa. Kaj je pripeljalo do tega? Seveda smo šli skozi pomanjkanje vere, razsutjem Cerkve, kot institucije in Države, kot nečesa zanesljivega in vrednega zaupanja. Pristali smo na osebi. Na iskanju potrditve v sebi. Ugotovitev je pravzaprav zelo zanimiva, saj sem kak dan ali dva prej sva prišli do iste ugotovitve z zelo modro gospo, ki ima precej razdelane poglede na svet. Dejansko smo začeli iskati uteho v sebi. Predvsem na način: "Jaz mislim tako. Sprejemam drugačnega menja in poglede, a prosim, da me z njo ne posiljujete!" In vse te debate so me spomnile na trditev prijateljice, da je bila grundge zadnja prava subkultura. Kako je tako možno, da se nismo sposobni ničemur več predati z vsem bitom?
A pogovor s sodelavcem je šel naprej preko posiljevanja majhnih otrok z oblekami na katerih kraljujejo lobanje in kosti ipd. Tako se je odprla tudi poblematika "popularizacije" določenih simbolov, ki s tem onemogočajo pristno izražanje preko/skozi te simbole. Pretiravanja in izkoriščanje pripelje do popolnega razvrednotenja. Tako se tudi upor razvrednoti in se mu vzame ves pomeni. In ravno upor je ključni moment v razvoju vsakega posameznika. Vsak potrebuje določeno dozo upora in protestiranja. Toda le-to mu škoduje če frustracije ni sposoben predelati in poglobiti ter iz tega narediti nekaj več. Škoduje celim generacijam, če je upor moden. Če se upirajo zaradi upora samega, ne pa da ga uporabijo, kot sredstvo. To pripelje do popolne pasivnosti in ujetosti duha in na koncu tudi razvoja.
Pogovor je s svojo dinamiko zavil še na trenutno aktualno dogajanje, ki je mnogokrat posledica pomanjkanja osnovnega sočutja. Kodeksi, ki so bili včasih samoumevni so danes zgolj eksota. Veljajo le jekleno hladna pravila birokracije, ki ne dopuščajo prostora za sočutje in osnovno človeško dostojanstvo.
Pogovor, me je potrl, saj sem se zavedla, da se enako, kot mnogi drugi skrivam in umikam vase saj na intuitivni in intelektualni ravni čutim, da se je sistem podrl. Ni več osnovega PRAV in NAROBEJ. Ne omogoča normalnega, človeškega funkcioniranja, ampak od tebe zahteva hladnost in preračunljivost. Od mene zahteva, da sem neobčutljiva in me sili, da mi je vseeno. Neizrekljiva dejanja so postala sprejemljiva, zaničevanje način komunikacije. Sproščen vdih pa luksuz, ki si ga lahko privošči le malokdo.
Ob tem se mi poraja vprašanje ali je moj osebni način pravi, ali pa se s tem le izogibam konfrontaciji in ožim svoj manevrski prostor? Bi me moralo biti še bolj strah?
Ni komentarjev:
Objavite komentar