To je bilo vprašanje, ki mi je pred časom priplavalo mimo ušes in seveda vzbudilo mojo pozornost. Kako pomembna nam je varnost se začnemo zavedati šele takrat, ko le-te ni več ali pa je ogrožena. Ne govorim tukaj le o telesni nedotakljivosti in podobno, ampak tudi o verbalni ogroženosti. Ali pa celo o eksistencialni ogroženosti.
Zanimivo je, da šele, ko smo si v stanju priznati svoje strahove in tisto, kar nas ogroža in povzroča občutek strahu, šele takrat si lahko odgovorimo na še eno pomembno vprašanje. Kdaj in zakaj se počutimo varne?
In ni vseeno kje se počutimo varne in kje ne. Recimo jaz zelo rada ponoči zatavam čez pokopališče. To sem večkrat počela tudi s sestričnami in bratranci. Potem so se na obzidju vaškega pokopališča odvijali zelo osebni pogovori, kot bi tistim, ki so se že poslovili lahko bolj zaupali, kot pa tišini ali drugim ljudem. Tako zelo težko razumem tiste, ki pravijo, da jim je na pokopališčih srhljivo in jih je strah.
Toda ob tem se poraja še eno vprašanje. Ali ne hrani strah naših dvomov? Ni ravno strah tisti, ki nas prižene v pretiravanja in v to, da delamo sila čudne stvari? Hrani našo negotovost in nas na koncu lahko tudi popolnoma ohromi.
Tako mislim, da je nujno, da si tudi ti odgovoriš na vprašanje kje se in kje se ne počutiš varno in določenemu strahu celo pokažeš roge! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar