Danes zjutraj sem imela že navsezgodaj pretresljiv pogovor z znanko. Priznam, da jo res poredko videvam, toda opazila sem, da je v zadnjem času precej shujšala in da malo težje hodi. Ker sem imela občutek, da je zadeva zdravstvene narave, nikoli nisem drezala vanjo.
Danes sem izvedela, da ji je bila postavljena diagnoza multiplaskleroza. Povedala mi je, da je bila že na berglah in da ni imela prav veliko možnosti. Noja saj v naši državi ne. Toda zgodila se je neverjetna zadeva. Izbrane je bila za testno skupino in so jo operirali. Danes ponovno hodi in normalno funkcionira, hodi v službo ipd. Vsi iz testne skupine so pokazali neverjeten napredek in močno izboljšanje stanja.
Mene kot naivno bitje, ki se na medicino ne spozna, je prešinilo olajšanje za tiste, ki trpijo za to boleznijo. Kaj hitro pa sem bila podučena, da je postopek, ki je znanki rešil življenje, pri nas prepovedan. Ne moreš si ga niti v celoti plačati sam. Potrebno je iti v tujino.
Z ministrstva za zdravje odgovarjajo, da ni dovolj preverjen postopek in da naj bolniki počakajo. Smešno, še jaz kot totalen laik in nepoznavalec bolezni vem, da je čas razkošje, ki ga bolniki z multiplo nimajo! Z vsakim zamujenim dnem se dela nepopravljiva škoda.
In potem sledi še eno spoznanje. Zdravljenje multiple imajo v rokah nevrologi. Njim ne moreš oporekati. Paciente zdravijo s koktajlom zdravil, ki pa v večji meri povzročajo več težav, kot jih odpravljajo. "Zdravijo" jih celo z zdravili za raka!
Za pomoč so bolniki prosili celo varuhinjo človekovih pravic, toda ta jim v sedmih mesecih še vedno ni uspela odgovoriti in podati mnenja. Društvo se je izkazalo za izrazito neučinkovito, saj je le podaljšana roka tistih, ki mastno služijo na račun bolnikov, katerim dozirajo neprimerna zdravila.
Še ena žalostna zgodba v kateri prevladuje kapital in njihov interes in ne življenja ljudi. Življenja, ki bi jih lahko reševali in ne uničevali s čakanjem, cincanjem in borbami za večji kos pogače.
Znanka je imela srečo. Ena izmed petdesetih poskusnih zajčkov, ki je imelo srečo. Pozitivno v vsej tej zgodbi se mi zdijo življenja te testne skupine. Življenja, ki bi lahko že bila izgubljena. Ob tem se sprašujem, kaj je potrebno, da se bo ponovno začelo gledati na bolnika kot celoto in začelo reševati življenja?
Ni mi jasno, zakaj je toliko res dobrih zdravnikov, ki se res trudijo in delajo, marsikdaj pro bono, da bi reševali življenja svojih mladih in starih pacientov. Zakaj tem zdravnikom zavezujejo roke z birokracijo in nepotrebnim izčrpavanjem? Zakaj se je pozabilo, da so zdravniki tam zaradi pacientov in ne pacienti zaradi zdravnikov? Zakaj razpada sistem in omogoča, da ga izčrpavajo tisti, ki ne delajo in tisti, ki delajo škodo ter za svoja dejanja ne odgovarjajo? Zakaj omogoča, da mastno služijo na življenjih ljudi? Ne da jih rešujejo, ampak uničujejo!
Jutranji pogovor me je pretresel bolj, kot si upam priznati. V vsej svoji naivnosti v meni odzvanja misel: »Kako je to mogoče?«
Hm, v marsičem se strinjam, vendar . . . Kaj pa, če bi se bolnici zaradi (očitno testnega) posega zdravje rapidno in nepopravljivo še bolj poslabšalo, mogoče celo z usodnim izidom? Bi bil zdravnik še vedno heroj, ali mogoče popljuvani mazač? (pred sodiščem)
OdgovoriIzbrišiDrži. Toda če smo iskreni, pri nas redko kateri zdravnik prevzame vsaj moralno odgovornost, pa čeprav mu je dokazana krivda, konkretnih sankcij pa tako ali tako ni.
OdgovoriIzbrišiIn nikakor ne trdim, da je to za vse sprejemljivo. Sporno se mi zdi, da v bistvu nimaš pravice odločat ali boš šel na operacijo ali ne. Ne moreš si je niti v celoti plačati.
Razumem veliko nemoč prizadetega, vendar skušam gledati tudi z druge strani - če bi bolnik lahko izbiral in plačal, bi za takim posegom nekdo moral "stati" in seveda odgovarjati, če bi bil rezultat katastrofalen (saj govoriva o testnem psotopku, torej še ne dovolj preizkušenem in strokovno povsem potrjenem). V moji generaciji je bilo zaradi ne povsem preizkušenega zdravila in premajhnega poznavanje kemije v ZDA nekaj deset tisoč mrtvih ali hudo invalidnih novorojenčkov, imenovanih Talidomidni (ali Konterganski) otroci (oboje po imenu zdravila). Verjamem, da je v življenjski stiski vsako upanje neskončno dragoceno, vendar je pri ne dovolj preizkušenih postopkih težko v naprej obsoditi nekoga drugega, da bo kriv, če bo šlo kaj narobe.
OdgovoriIzbrišiSe strinjam in razumem. Vseeno pa mislim, d abi morala biti dana možnost, da se lahko sam odločiš za postopek in s tem seveda tudi prevzemaš odgovornost nase.
OdgovoriIzbriši