Pred dnevi sem bila udeležena v pogovoru o načelnem zaupanju ljudem. Zanimivo je, kako različno mnenje imamo o tem. Pri določenih je prvi impulz nezaupanje in misel na najslabše možne lastnosti ljudi. Spet drugi pa smo bolj na strani teorije, da ljudje načeloma dobri, le včasih sprejemamo slabe odločitve.
V takšnih primerih mi je precej zanimivo kdo "zastopa" katero teorijo. Fascinirajo me ljudje, ki so v stanju vseskozi nadlegovati tistega, ki jim je nekaj storil, pisati neskončno veliko pritožb, tožb in podobnega. Osebno se zavedam, da je to ena izmed možnosti kako postopati v določenem primeru, toda mene osebno to veliko preveč obremenjuje. Nisem človek, ki bi lahko to počel, saj bi me preveč vleklo k tlom in podiralo. Veliko bolj v mojem smislu je misel "Bog požegnaj!" in iti naprej. Vem, da se sliši smešno, a vseeno preveč cenim svoj notranji mir in vero v ljudi, kot pa dokažem, da so vsi "lažnivci in barabe" ali, da dokažem svoj prav.
Včeraj sem poslušala zanimivo pridigo o zavedanju krivic, ki so se zgodile nam, in krivici, ki se je zgodila družini. O socialnem pritisku po iskanju maščevanja in moči, ki jo potrebujemo za odpuščanje. Kdaj smo sposobni presekati vozel maščevanja, ki nas duši? Kdaj smo sposobni pogledati na sočloveka kot takšnega? Ne črnega, rumenega ali takšne in drugačne barve oči/vere/narodnosti? Kako postopati z vsemi enako in se postaviti na svoje noge in si ustvarjati svoja mnenja?
Vprašanja so težka in kakršnokoli odrivanje z levo roko dokaz naše nepripravljenosti spreminjati se. Ogromno dejanj storimo intuitivno in brez premisleka. Kolikokrat se zamislimo, da bi si želeli vsaj možnost dvoma, ko bi bili v situaciji v kateri bi bili mi posebni in nerazumljeni? Velikokrat nas zapelje misel na "kolektivno moč", čeprav se tega ne zavedamo.
Vse skupaj pa je povezano z upanjem in zaupanjem. Zaupanje v ljudi in v to, da se ne zbujajo vsako jutro z mislijo "kako bi pa danes mučil ravno tega in tega?". Nikakor ne trdim, da je potrebno slepo zaupanje, nikakor. Potrebno je poslušati notranji glas, ki ima zelo izostren čut za zaznavanje nevarnosti. Ne smemo se pustiti preslepiti blišču in zloščenosti. Dejstvo je, da nas življenje oblikuje in da je vedno manj naivnosti in slepega zaupanja. To je pač življenje. Vseeno pa je dobro, da si pustimo vsaj kanček prostora v primeru, da srečamo človeka, ki nas bo pozitivno presenetil in nam povrnil vsaj malo upanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar