Včasih misli uidejo. Še posebej takrat, ko slišiš/prebereš besede, ki zdramijo nekaj v tebi. Mislim, da ni vseeno ali se odzovemo ali pa gre vse mimo nas. V primeru, da nas vse pusti hladne je nekaj močno narobe. Prav tako, če nas zdrami vse je nemogoče funkcionirati.
Zadnjič sem prebrala naslednje: "Mogoče ne poznaš svoje poti, a nujno moraš poznati pot po kateri nočeš iti!" (P. Coelho) in na to včasih pozabimo. Nujno je vedeti kaj nočemo. Vem, da se sliši smešno, ampak je dejstvo življenja. Za lažjo demonstracijo primer. Pred časom sem šla po nakupih s prijateljem. Kupovala sva obleke zanj. Čeprav je v osnovi vedel, da išče hlače in kak pulover ni imel pojma kakšne hoče. Natanko pa je vedel česa pri hlačah in puloverjih ne mara. Zakaj to izpostavljam? Ker je bilo nakupovanje hitro in uspešno. Pregledala sva veliko trgovin. Večino v smislu pogledaš, ugotoviš, da ni tistega, kar iščeš in greš. Pohod je bil zelo uspešen. Fant si je za manj denarja, kot ga jaz porabim v povprečju za ene hlače, nabral 5 kosov oblačil. Noja časa pa je šlo približno isto. :)
Da pa se vrnem z nakupovanja. Mislim, da je nujno, da se nekje v sebi zavedamo, kakšni nočemo postati. Še en primer. Ko si recimo v puberteti prisežemo, da nočemo biti takšni kot so naši starši. Ko pride čas za družino in si jo ustvarjamo sami se kaj hitro zalotimo, da počnemo precej podobne stvari. Noja, če se sploh zavemo. In ko se zavemo, moramo vložiti precej truda v spremembe. Te pa so nujne, če nočemo "končati" kot naši starši. To je samo primer. Običajno so to le določena ravnanja, ki so šla nam na živce in gredo našim zanamcem verjetno podobno na živce. Bistvo je, da se je potrebno zavedati svojih odločitev in njihovih posledic. Potrebno je biti zelo jasen in konkreten, ne pa obče zmeden in brez prave smeri. Vem, da se nekateri smehljate in me imate za malo prismuknjeno, ampak tako je. Če nisi kolikor toliko stabilen, je življenje veliko težavnejše kot je nujno potrebno.
Drži pa tudi dejstvo, da je življenje približno tako težavno, kot si ga naredimo. Tako se vrnemo nazaj na začetek. Ni nujno potrebno, da imamo izdelan načrt kaj vse želimo doseči do 30., 40., 80. leta ampak, NUJNO je, da vemo česa nočemo doživljati, občutiti ali početi. Ne samo v prihodnosti, ampak tudi tukaj in danes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar