Veliko sem razmišljala o precej vsakodnevnih stvareh. Za eno je kriva prijateljica, ki mi je zastavila par silno tehtnih vprašanj. Vprašanja so bila v večji meri povezana z dojemanjem vere in življenja. Tako na enkrat ugotovim, da to kar sem mislila, da je prav in da funkcionira je prav in funkcionira le zame. Da ni nič samoumevno. Ob najinem pogovoru sem dojela tudi to, da sem dejansko šla čez fazo ko imam občutek, da si moram vse razložiti razumsko. Vse vedeti in razumeti. Dejansko nočem vedeti kar precej stvari. Noja to v resnici ni res. Želim vedeti ogromno, saj me ljudje in življenje ter znanost, umetnost ipd. močno fascinirajo. Toda nočem si znanstveno razlagati vere. Verjetno zato, ker imam občutek, da bi bilo potem kar nekaj stvari z malo grenkega priokusa. So določene stvari v življenu ko želiš le zaupat in upati. Verjeti v dobro in ne spraševati zakaj in kako. In jasno mi je, da je to naivno ampak v sebi čutim, da je prav. Nikakor pa ni rečeno, da je prav še za koga drugega. In jasno mi je, da sem s to izjavo silno lahka tarča za vse, ki bi rekli radi kakšno čez Mariborsko škofijo, pedofile ipd. Ampak smešna reč je, da to na mojo vero ne vpliva. Vem ni razumno, ali pač. Če dam primer. Jaz sem ponosna Slovenka, čeprav imamo en kup kriminalcev med našimi voditelji in še večji kup egoistov, ki ne opravljajo tistega za kar so bili tja postavljeni. Vidite kam ciljam?
Druga zadeva pa so bila razočaranja. Dejansko nisem imuna nanja. Pa ni važno ali se dogajajo v službi ali doma. Ne maram jih in mnogokrat me razburijo. Sem pač tak tip človeka, ki se precej razburja. Priznam, da me razkuri če se kdo spravlja name po nepotrebnem. Recimo, da mi očita, da nisem dovolj verna ali pa da nisem sposobna biti tiho, pa me sploh ne pozna! Kdo mu daje pravico sodbe, ko pa niti ne ve kaj govori? Razkuri me če se kdo spravlja na koga od mojih. Če mi zavrnejo kartico, ker jo ne znajo pravilno potegnit čez čudo tehnike, ki čita kartice. Razkuri me nespoštovanje.Razkurijo me zdravniki, ki me nočejo poslušati, ko jim razlagam, da je z mano nekaj narobej in da naj me prosim na vsaj vsakih 5 let pogledajo. Danes me je še posebej razkurilo nedelovanje mesta kjer je prej gostoval moj blog. Ponovno je nedosegljiv. To se intenzivno dogaja že zadnji mesec. In tega imam dovolj. Zato tudi preselitev.
Na koncu pa še ena zadeva, ki mi je zelo polepšala dan. Oglasila se mi je prijateljica, ki je močno vplivala na moje življenje v času, ko res nisem imela pojma, da znam in lahko uporabljam svojo glavo (noja še za kaj drugega kot le za tuhtanje o žurih in fantih). Zakaj mi je tako polepšala dan? Ker je srečna. In ne ni na novo zaljubljena in v poslu ni nekih posebnih sprememb, ampak srečna je. Ne samo zadovoljna. In zaveda se, da je za svoj uspeh, psihično in fizično stabilnost odgovorna sama.
Mislim, da nam manjka ravno to. Zavedanje, da smo za svoj obstoj in razvoj odgovorni sami. Da ne krivimo partnerjev in družine zato, da smo nekje obstali. Da ni vedno krivo pomankanje časa, denarja in stanje v družbi, da nismo tam kjer mislimo, da bi morali biti. Mislim, da si veliko ljudi ni pripravljeno priznati, da enostavno niso želeli ali mogli narediti koraka naprej in prekoračiti nevidno mejo. Po mojem je ena hujših zadev, ki jih lahko ugotoviš to, da je isto in si ti isti kot si bil eno leto ali pa 10 let nazaj. Da si ISTI!. Stopicanje na mestu te sčasoma tako utrudi, da samo še životariš in počasi a vztrajno propadeš.
Življenje ni enostaven šport. Zahteva zbranost in vzdržljivost ter veliko mero zaupanja, upanja in smeha. Kdaj si bil nazadnje toliko pri sebi in si zavestno začutil kako pozitivnost sonca prodira vate in te napolnjuje z močjo, ki ti jo daje narava? Kdaj si bil nazadnje srečen... srečen ker si?
Druga zadeva pa so bila razočaranja. Dejansko nisem imuna nanja. Pa ni važno ali se dogajajo v službi ali doma. Ne maram jih in mnogokrat me razburijo. Sem pač tak tip človeka, ki se precej razburja. Priznam, da me razkuri če se kdo spravlja name po nepotrebnem. Recimo, da mi očita, da nisem dovolj verna ali pa da nisem sposobna biti tiho, pa me sploh ne pozna! Kdo mu daje pravico sodbe, ko pa niti ne ve kaj govori? Razkuri me če se kdo spravlja na koga od mojih. Če mi zavrnejo kartico, ker jo ne znajo pravilno potegnit čez čudo tehnike, ki čita kartice. Razkuri me nespoštovanje.Razkurijo me zdravniki, ki me nočejo poslušati, ko jim razlagam, da je z mano nekaj narobej in da naj me prosim na vsaj vsakih 5 let pogledajo. Danes me je še posebej razkurilo nedelovanje mesta kjer je prej gostoval moj blog. Ponovno je nedosegljiv. To se intenzivno dogaja že zadnji mesec. In tega imam dovolj. Zato tudi preselitev.
Na koncu pa še ena zadeva, ki mi je zelo polepšala dan. Oglasila se mi je prijateljica, ki je močno vplivala na moje življenje v času, ko res nisem imela pojma, da znam in lahko uporabljam svojo glavo (noja še za kaj drugega kot le za tuhtanje o žurih in fantih). Zakaj mi je tako polepšala dan? Ker je srečna. In ne ni na novo zaljubljena in v poslu ni nekih posebnih sprememb, ampak srečna je. Ne samo zadovoljna. In zaveda se, da je za svoj uspeh, psihično in fizično stabilnost odgovorna sama.
Mislim, da nam manjka ravno to. Zavedanje, da smo za svoj obstoj in razvoj odgovorni sami. Da ne krivimo partnerjev in družine zato, da smo nekje obstali. Da ni vedno krivo pomankanje časa, denarja in stanje v družbi, da nismo tam kjer mislimo, da bi morali biti. Mislim, da si veliko ljudi ni pripravljeno priznati, da enostavno niso želeli ali mogli narediti koraka naprej in prekoračiti nevidno mejo. Po mojem je ena hujših zadev, ki jih lahko ugotoviš to, da je isto in si ti isti kot si bil eno leto ali pa 10 let nazaj. Da si ISTI!. Stopicanje na mestu te sčasoma tako utrudi, da samo še životariš in počasi a vztrajno propadeš.
Življenje ni enostaven šport. Zahteva zbranost in vzdržljivost ter veliko mero zaupanja, upanja in smeha. Kdaj si bil nazadnje toliko pri sebi in si zavestno začutil kako pozitivnost sonca prodira vate in te napolnjuje z močjo, ki ti jo daje narava? Kdaj si bil nazadnje srečen... srečen ker si?
Ni komentarjev:
Objavite komentar