Ste opazili, da se je pojavil fenomen splošnega nezaupanja? Ne zaupamo ne zdravnikom, ne politikom, ne banki, ne zavarovalnici, ne družini, ne prijateljem ali partnerjem. Ne zaupamo veri, niti sebi. A nismo postali le nezaupljivi. V tej nezaupljivosti smo postali destruktivni.
Nikakor ne trdim, da je potrebno zaupati vsakemu in vsem. Nikakor, toda ali se kdaj vprašamo v kaj nas je vsesplošno nezaupanje prignalo?
Če malo razčlenim. Ker ne zaupamo zdravnikom ne prepoznamo najpreprostejših resnic in težimo naprej in naprej. Se še spomnite Jadrana Krta, mladega hipohondra? Se vam ne zdi, da smo mu vsi postali malo podobni? In ker hkrati ne zaupamo sebi ne slišimo več notranjega glasu, ki nam zelo jasno govori kdaj upravičeno skrbimo in kdaj skrbimo le zato, ker nam je dolgčas in nam skrb zapolnjuje čas ali pa nas naredi bolj pomembne.
Ne zaupamo politikom. Če smo iskreni to ni nič novega. Mnogokrat smo upravičeno sumičavi. Toda ali smo se res že kdaj toliko ukvarjali s politiko? Se je že kdaj politika tako direktno vpletala v naša življenja? Isto je z bankami in zavarovalnicami. Že od samih začetkov institucije ne vredne zaupanja, na žalost. In vsi trije so si precej podobni. Zaviti v birokracijo. Iz direktive v direktivo in iz pravilnika v navodila in nazaj v zakon in interni akt. Vse skupaj postaja nerazumljiv gordijski vozel. V tem se znajde le tisti, ki išče luknjo. Tisti pa ki bi si rad zaščitil hrbet, se izgubi v vsem rdečem traku, papirjih, dovoljenjih, obrazcih ...
A vse to je pripeljalo do neprijetne realnosti, ko ne zaupamo niti svojim najbližjim prijateljem, družini, partnerjem. Mnogokrat pomislimo na najslabše. Obnašamo se izrazito egoistično. Ob prvem sumu že naredimo sodbo. Ljudem ne damo druge priložnosti. Sklepamo in se manj pogovarjamo kot bi se morali. Manj smo pozorni na stvari, ki niso izrečene. Ne opazimo nemega klica na pomoč, oz. ga opazimo ko je za to že skoraj prepozno. Strpnost je vse bolj na psu. Dejansko smo veliko bolj strpni z neznanci, kot s svojimi dragimi. Mogoče imam le takšen občutek. Kolikokrat smo le skomignili z rameni ko se nam je nekdo potožil. Kolikokrat smo speljali pogovor v drugo smer, ker se nam ni dalo ukvarjati z nekom. Ne mislim sedaj, da je potrebno poslušati konstantno tarnanje ,le več pozornosti je potrebno. Zaradi objemov, poljubov in vzpodbud pa tudi nikogar ne bo pobralo, prinese pa lahko korenite spremembe v naše odnose.
In nenazadnje je tu še naš dvom v vero. Vsakdo je kdaj v življenju dvomil. Toda razlika je v dvomiti ali pa se odcepiti in zapustiti vero. Če se odcep zgodi premišljeno in s trdnimi argumenti, ki so dobro premišljeni in ne le pesek v oči samemu sebi, ne oporekam. A izgovori v smislu "Samo poglej kaj dela "Cerkev" !(institucija) ipd. tukaj niso na mestu. Dejansko je vera silno osebna stvar. Zahteva ogromno dela, prebiranja literature in energije. Ne, ni enostavno, je pa zadovoljujoče in moje mnenje je, da te "drži" na pravi poti. Je kot kompas in se zato manjkrat zmedemo. Ne govorim tukaj o tem kaj ljudje mislijo, da morajo izvajati, da so verni. Ne, ne govorim o folklornem verovanju. Govorim o intimnem stanju duha. Razmišljanje in zaupanje je nujno. Brez tega onemimo. Postanemo nepozorni in prozorni. Izgublja se čilost duha in razumnost. Mislim, da je potrebno razmišljati. Ne zgolj filozofirati, ampak prihajati do realnih zaključkov in izvedljivih načrtov. In iz tega izhaja tudi zaupanje vas. V svoje odločitve, občutke in čustva. Kako je možno, da smo tako zelo izgubili stik s sabo in s svojimi dejanskimi potrebami in sanjami. Kako je možno, da so se naše sanje razblinile in občutki razvodeneli oz. postali silno odtujeni od nas samih. Kolikokrat si zaupamo, ko se za nekaj odločimo. Sploh še slišimo svoj notranji glas, ki nam sporoča naše potrebe? Ga sploh še slišimo? In to je najhuje. Da ne slišimo sebe. Da ne zaupamo sebi, tistemu s katerim smo 24 ur na dan, vse dni svojega življenja. In obrne se krog. Če ne zaupam niti sebi ne morem zaupati nikomur. In če nikomur ne zaupamo sledi le razočaranje in še več grenkobe in občutkov prevaranosti.
Kdaj si si nazadnje povedal, da se imaš rad? Da si zaupaš in da zmoreš premikati gore? Kje in kdo si že rekel, da bi rajši bil? ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar