Domnevam, da se sprašujete, kaj je sprožilo ta post. In povem iskreno, rojstni dan in god pokojne mame (babice) ter smrt sodelavkinega očeta. Vem, da ga nikoli nisem poznala, a tudi vem, da je prebolevanje izgube ljudi, ki so ti blizu dolgotrajen in zapleten proces. Sama prebolevam izgubo mame, ki je v svojem življenju pretrpela veliko preveč. Zaradi različnih dogodkov, seveda tudi zaradi odhoda mame še vedno prebolevam tudi smrt sestre. Vse pač zahteva svoj čas ter nas na poti oblikuje in zaznamuje.
Šele, ko se začneš pošteno zavedati svojega obstoja, se začneš zavedati kako neločljivo je povezano z življenji drugih ljudi. Ne le tistih, ki jih spuščaš v svoje življenje in si jih sam izbiraš, ampak predvsem tistih znotraj družine, ožje in širše. In pomembno se je zavedati, da te nihče nima rad samo zato, ker si "njihov". Naj se to ne sliši zagrenjeno, toda tisto: "starši te imajo radi že zato, ker si njihov otrok"... noja niti ne. Ampak vseeno obstaja vez, ki veže tvoje življenje z njihovim, tudi če ste oddaljeni. Isto je z ostalo družino, saj se v njeno nedrje zatečemo takrat, ko nam je hudo. Ko smo srečni na to, večkrat kot ne, pozabimo.
Mislim, da se je potrebno vedno zavedati kakšno srečo imamo. Smo. Dihamo. Ljubimo. Živimo. Eni svoj čas tu izkoriščajo bolje kot drugi, a nihče od nas nima pravice soditi kdo spada v katero skupino. In vedno znova se je potrebno zavedati, da daru življenja ne gre jemati za samoumevnega. Potrebno je izkoristiti čas, ki ga imamo. Potrebno je najti zadovoljstvo v njem, ker zadovoljstvo je ključ do marsičesa v življenju. Pa citiram še sestrično, ki trdi: "Užitki so precenjeni!"
Ni vseeno in ni "brez veze" ali se dobro počutimo sami s sabo ali ne. Pomembno je in največje premike lahko storimo prav sami. Potrebno se je zavedati življenja, povedati ljubljenim, da jih ljubimo in ob tem nikoli pozabiti, da moramo biti za to presneto hvaležni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar