OK. Vem, da se je v zadnjem času tukaj pojavil sindrom hiper objavljanja. Ne, nimam izgovora. Preveč stvari me trenutno žuli, da si nebi dala duška.
Razmišljanje današnjega jutra, ki se je zgodilo še preden sem se sploh zavedala same sebe. Kako je možno da smo ljudje tako samo-destruktivni. Vemo, da moramo nekaj storiti, ker je to za nas dobro in zdravo, a glej ga zlomka tega ne storimo. Razmišlja se o tem, se o tem filozofira, naredi pa nič. In to je za nekoga, kot sem jaz (človeka dejanj) popoln šok. Še hujše pa je, ko se to zgodi meni. Nekaj popolnoma tujega in neverjetno frustrirajočega. Ne razumem ali moram kasirat res kakšno brco, da se bodo stvari zgodile ali kaj?
In sovražim krog v katerega sem se zapletla. Najprej ne moreš, potem pa se navadiš da ne greš in samo razmišljaš in filozofiraš. Frustrirajoče do amena. In to ni normalno. Poskušaš vse živo da bi se spravil, ampak rezultat je vedno isti. Zdaj prinašam to frustracijo vrtenja na blog. In ja, vi ste moje žrtve! :) Vem, vem grozna sem in izkoriščam vse tiste, ki ste slučajno prileteli naokoli. Danes začnem! Ne jutri, DANES!!!! Ker imam poln kufer spodletelih poskusov, sekiranja in očitanja. Vrh glave imam študiranja in filozofiranja!
Danes je ta dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar