Ostati miren v nemiru

Včeraj sem prebrala, danes pa občutila nekaj zelo nenavadnega. 

Včeraj sem prebrala blog v katerem avtor govori o tem kako čuti poslanstvo, da JE ljubezen sredi kaosa. Govori o tem kako neverjetno napeto je bilo ozračje na protestih v Los Angelesu. S prijatelji so se čutili poklicane, da se ne pridružijo jezi in vznemirjenju ampak so pričeli z meditacijo. Nekdo drug je začel celo igrati na trobento in skupaj so močno umirili množico in policiste. Samo po sebi se sliši smešno, a psihološko je dokazano, da se večina izgredov začne z neko miniaturno zadevo. Recimo, ko se nekdo spotakne in prileti v drugega, to pa razjarjena množica hitro doživi, kot napad in začne se plaz.

Danes se je nekaj podobnega zgodilo meni. V službi sem bila dvakrat deležna precej žolčne debate. Prva me ni potegnila vase, ker sem se fizično umaknila; v drugi pa sem nevede pristala. A tam sem se zavedla, da je bistveno, da me ne posrka vase. Tako se zavestno nisem udeležila obtoževanja, komentiranja in kritiziranja ter malo opravljanja. Zavestno sem se koncentrirala na to, da sem ostajala mirna in razumevajoča. Sliši se smešno, toda kolikokrat nas zajamejo plazovi in ne moremo ven? Kolikokrat se zavestno izognemo opravljanju in pametovanju ter malim lažem? 

Zavestna odločitev, da ne bomo ustvarjali negativizma lahko mnogokrat prinese veliko večje učinke, kot žuganje s prstom. Ne pozabimo, da smo sami odgovorni za svoje odločitve, čustva in dejanja.