Vedno znova me fascinira kako z lahkoto ignoriramo sila očitne stvari. Stvari, ki nas skoraj v osnovi definirajo. Zavedamo se jih, jih sprejemamo, a hkrati niso del nas. Se to dogaja še komu?
Danes sem imela priložnost za pogovor z neverjetno žensko, ki mi vedno znova daje navdiha in me fascinira. Ljudje smo smešna bitja. Vemo kaj nam fali in kaj nas moti, kaj ovira in kaj teži, a kot, da bi se tega oklepali, namesto spustili. Zakaj vedno znova zapademo v preizkušene samo-destruktivne vzorce? Zakaj vedno znova začenjamo dvomiti vase? Kako je možno, da enostavno ne znamo začeti hoditi po poti izboljšave in rešitve? Neverjetno!
Teoretično so nam stvari kristalno jasne, še posebej v primerih, ko se tičejo nekoga drugega. Neverjetno pametni smo, ko ugotavljamo kje je problem in katera je prava pot, na kaj vse njihova dejanja vplivajo ipd. seveda! A ko začnemo čistiti pred lastnim pragom, takrat pa postanejo stvari veliko težje. Rane pregloboke in teža bremena pretežka za kaj drugega, kot status quo. Ta točka pa je hkrati naša rešitev in poguba.
In na tem mestu me zanima: Kaj ste storili vi, da ste se premaknili z mrtve točke, ki vas je bremenila in vlekla k tlom? Kdaj in kako ste presekali in kje ste črpali moč?
Ni komentarjev:
Objavite komentar