V zadnjem času precej razmišljam o kombiniranju sočutja in
varovanjem lastnega "bita", če lahko temu tako rečem. Meni se namreč zdi
posebej pomembno, da se zavedam čustev in delovanja ljudi okoli mene. S tem ne
mislim, da sem blazno radovedna in non-stop vohljam, a zdi se mi pomembno, da
jih opazim in razumem. Ob tem pa se večkrat pojavi konflikt. Sliši se mogoče čudno,
a s tem ko sprejemam njihovo "utemeljevanje" in čustva, mnogokrat
naletim na gluha ušesa, saj ljudje mnogokrat težimo k tem, da smo sprejeti,a hkrati
ne sprejemamo drugih. Tako se mnogokrat zgodi, da sama sprejemam , a hkrati
nisem sprejeta. Jasno mi je, da je to moj problem. Mnogokrat so mi namreč že
rekli, da naj me ne gane več, kaj moji dragi govorijo in kaj se jim dogaja etc.
Da se moram "utrditi" in postati manj občutljiva. A pri meni je vedno
strah, da če mi bo zanje vseeno potem bom otopela in mi bo vseeno za vse. Tega
pa nočem. Nočem biti neobčutljiva in nočem se ukvarjati le s sabo, saj mislim,
da ima vsak poslanstvo delati za druge. S svojo prisotnostjo in delovanjem
vplivamo na druge in prav je tako. Ni pa prav, da nam je vseeno.
V zadnjem času se
tako ukvarjam s problemom, kako ostati občutljiva in sprejemati čustva in
dejanja drugih, a hkrati ne dopustiti, da me prizadenejo. Vedno je smiselno
najti ravnotežja in biti vseeno dovolj močan, da te problemi drugih ne
povozijo. Ne morem in nočem se večno skrivati. Verjetno z veliko dela in
spoznavanja drugih in predvsem sebe prideš do tega, da te nesprejemanje,
konstantni dvomi najdražjih in konstantna kritika ne bolijo več do te mere, da
te onemijo in omrtvičijo za vse.
Pred časom sem
poslušala predavanje o tem raziskavi s katero so dokazali, da ko se
"distanciramo" od določene čustvene situacije, ko se ogradimo, se ne
ogradimo le od tiste določene situacije ali čustva ampak se distanciramo do
vsega. Kanček za kančkom se omrtvimo od vsega čustvovanja. Omrtvimo sočutje,
ljubezen, veselje, upanje, sanjarjenje. Tega pa nočem. Mogoče sem vseeno
pripravljena na večje bolečine, za ceno iskrenega in polnega doživljanja sreče,
upanja in ljubezni. Mogoče se z intenziteto dobrega poveča tudi intenziteta
bolečine...
Ni komentarjev:
Objavite komentar