Večkrat sem že pisala kako nas lahko čustva, v kolikor niso občutena in izpuščena, zastrupljajo. Vem, da to ni nič novega, a vse prevečkrat počnemo ravno to. Sama sem se ravno danes ujela, da počnem točno to. Dober prijatelj, s katerim sem "harala" naokoli že v otroških leti, se seli čez lužo. Vem, da obstajajo Skypi in maili etc, etc. ampak to ni isto. Ne bom se mogla oglasiti pri njem in ga močno objeti. Ne bom mu mogla jokati po telefonu in hkrati vedeti, da je 5 minut stran in hkrati ne bom mogla viseti pri njemu do sredine noči in filozofirati o življenju. Ne morem ga izpustiti in tega se zavedam. To ni njegov problem, on gre naprej in tvega veliko več, kot sem si sama kdaj upala. Dovoli, da njegovo življenje vodi ljubezen. Spektakularno je videti, kako se našim dragim izpolnjujejo sanje! Hkrati pa vem, da me bo njegov odhod prizadel bolj, kot sem si pripravljena priznati. Malokdo me razume tako, kot me on. Ampak...
Nobenega ampak več! Potrebno je sprejemati in biti srečen za naše drage, ko izpolnjujejo njihove sanje. Tu smo zato, da jih spodbujamo in se veselimo z njimi. Mi nismo oni in ne moremo trditi kaj je zanje prav in kaj narobe. Lahko le svetujemo, ako smo vprašani po nasvetu. Tu smo zato, da pomagamo uresničevati sanje drugih in seveda tudi svoje!
Začela sem s čustvi in tako je prav, da tudi končam. Čustva so odličen indikator tega kje smo in kaj se dogaja, ignoriraj jih in popolnoma skreneš s svoje poti. Potem se pa zbudimo stari 40. let in ne vemo, ne kdo smo in ne kaj počnemo. Potrebno se je zavedati sebe, vse dni svojega življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar