V času, ko naj bi se umirjali in pustili, da nas umirjanje narave potegne v čaroben krog miru, počnemo ravno nasprotno. Ženemo se z vsemi kuhančki, pospravljanjem in nekateri z nakupovanjem, drugi pa z izdelavo še zadnjih daril. Ni vseeno kaj počnemo in koliko časa namenimo umiritvi, a to puščam ob strani za drugič.
Ta post se piše že od začetka tedna, zato mislim, da je skrajni čas, da ga dokončam. V zadnjih dneh se mi dogaja res veliko stvari in moram priznati, da ne vse lepe. Vedno znova si dopovedujem, da je potrebno sprejemati druge takšne kot so in jih poskušati razumeti. To mi načeloma kar uspeva. Ob tem pa opažam, da me vedno bolj prizadenejo tisti, ki nočejo niti poslušati mojega konca zgodbe, ko nočejo niti poskusiti razumeti. Ne obsojam, le boli.
Da pa se osredotočim na nekaj drugega. Vedno znova poudarjam, da je potrebno čutiti čustva in jih doživeti ter spustiti. Zadnji čas pa se igram igrico. Za občutke ali lastnosti, ki mi niso všeč pri meni, iščem čustvo ali lastnost, ki bi bila "boljša". Da napišem par primerov in vam bo kaj hitro jasno kaj se igram:
neučakanost v potrpljenje
nerazumevanje v sprejemanje
razočaranje v sprejemanje
jezo v mir
nezaupaje v zaupanje
bolezen v zdravje
nemir v mir
nezadostnost v zaupanje
nezaupanje v zaupanje
ignoriranje v ljubezen
oddaljenost v dotik
.
.
.
Igra je še veliko bolj zanimiva, ker te prisili, da iskreno in zavestno izpostaviš svoja čustva/lastnosti/stanja in jim "daš" drugačen naboj oz. zemljevid kako se spremeniti v nekaj boljšega. Ko se igram jih uporabljam v stavkih in jih s tem še bolj osveščam in si s tem dajem večje možnosti za njihovo spremembo na bolje.
V dneh, ki prihajajo nekateri silno radi polagajo račune. Domnevam, da bo tem igrica še posebej pri srcu, saj bo v ob vsej iskrenosti in zlaganosti konca leta, velika potreba po uravnovešenosti in strpnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar