No druščina mi je med
drugim, po večurnem lazenju po mrzlem in deževnem mestu očitala, da nisem
timski igralec. Razlog? Ker sem se odločila, da odidem v hotel, saj sem bila do kosti prmeočena in se mi enostavno ni več dalo poslušati konstantnega jambranja, ker pada dez, ker je nevkdo lačen, ker je v najbolj nabitem času zmanjkalo prostora v točno tisti oštariji ipd.
Dejansko nisem timski igralec, če to pomeni, da moram konstantno poslušati in prenašat pritoževanja cepetavčkov.
A bistvena ugotovitev ni, da mi gredo
njihovo tečnarjenje na živce, ampak da si nisem všeč, ko sem dalj časa v takšni družbi.
Postanem zajedljiva in cinična. Takšna si nisem všeč in iz mene udari tisti del
mene, katerega želim v največji meri omejiti, zato se umaknem, če se le morem.
Ob tem pa ne razumem zakaj se določeni čutijo poklicane, da mi odpametujejo
ZAKAJ je moja dolžnost, da prenašam najedanja... Ni fer ne do mene in ne do
njih.
Zakaj se moramo tako zelo predalčkati? Zakaj se ljudje čutimo ogrožene v kolikor
kdo ni pripravljen tekat s kardelom in zakaj nas je strah drugačnosti? Ni
mišljeno filozofsko ampak popolnoma praktično in vsakdanje... Nikakor ne obsojam nikogar, prav tako pa marsičesa ne razumem. Predvsem ne razumem zakaj je potrebno, da se vedno ljudje držijo v skupinah. Zakaj je individualna pot tako zelo strašljiva in nesprejeta?
Ni komentarjev:
Objavite komentar