Ta teden je izrazito "brezračunalniški". :) Ne mislim s tem nič slabega, a pozna se na bateriji telefona, ki veliko bolj intenzivno zvoni. Simpatična zadeva. Verjetno bi morala napisati kakšno o tem kako neverjetno leto je bilo, kako se je potrebno umiriti in podobno.
Ni težko govoriti, težje je živeti. Ne zdi se mi prav pridigati in pametovati, če predlaganega ne delam sama. Pri meni ni ne duha ne sluha o "miru". Plan je bil: Kak kuhan vinček, veliko crkljanja in šivanje. Noja šivalnega stroja nisem še niti pogledala, vina je bilo več, kot je verjetno zdravo.. do konkretnega crkljanja pa je tudi še potrebno priti. Ne jambram, le ni mi jasno kako sem mislila vse izvesti in ne biti na dopustu... heh, kdo bi vedel.
Danes sem prebrala odličen zapis. Ne spomnim se točno kako je šel, a govoril je o tem kako je edina novoletna zaobljuba, ki si jo moraš dati, da si ne boš dajal zaobljub. Meni to zveni presneto smiselno.
Živeti moraš svoje sanje. Vsak dan! Ne le narediti mentalen ali pa dejanski seznam želja in potem vsako leto negodovati, da se ti ni nič "izpolnilo". Sanje zahtevajo delo, dojemanje in življenje in upanje. Vsak dan... ne le tam proti koncu leta. Potrebno se je zavedati, da sam močno vplivaš na to kaj se ti godi v življenju in da niso krivi le drugi, da se ti ne izpolnjujejo sanje. Potrebno je biti natančen in pripravljen delati. In ja lušno je biti pameten.
Poleg tega da delamo proti cilju je potrebno biti iskren in upoštevati tudi božjo voljo in seveda ne-izgubiti se v zahtevah družbe. potrebno je biti pozoren. Ne smemo si dovoliti, da naš glas preglasi hrup okolice.
Moje nezaobljubaste zaobljube za ostnek leta. Uživala bom v vsem dogajanju, ne bom huda ampak hvaležna in dovolila si bom biti bolj mehka.
Teorija aktivne pasivnosti (holding space) here I come!
Ni komentarjev:
Objavite komentar