Vedno znova smo "pametni". Drugim razlagamo kaj vse morajo storiti, da bo njihovo življenje boljše, polnejše. Z veseljem delimo nasvete, saj je nam vse neverjetno jasno... dokler ni potrebno spremeniti stvari, ki jih počnemo sami. Ko je potrebno zbrati pogum in ugrizniti v kislo jabolko.
Vedno znova ugotavljamo, da so nam neke stvari jasne, drugih pa se zavedamo intuitivno. Včasih sami v sebi poznamo odgovor, a ga nekako nočemo upoštevati in ravnamo logično in ko se stvari sesujejo in smo nesrečni, pa se vsi začudeni sprašujemo, le zakaj se je to zgodilo? Smešno smo! Kot kužki, ki vedno znova navdušeno lovijo svoj rep. Nikoli mi ni bilo jasno zakaj na splošno tako zelo radi stopamo na stara pota, pa čeprav smo že videli kakšne rezultate prinese. Zakaj tako radi privzemamo destruktivne vzorce? Žalostno.
Vedno znova me v preseneti (pa ne morem trditi, da v dobrem smislu) ena gospodična, ki veselo razglablja kako neverjetno blagoslovljena je, ker je izgubila službo in kako je danes najlepši dan, ker se je ona tako odločila zanj. Nisem ji "fouš" le zanimivo se mi zdi. Moje prepričanje je, da določene stvari lahko spremeniš s pozitivnim pogledom na svet, drugih pa dobra misel pač ne gane, ampak je potrebno za to presneto garati. Življenje potrebuje oboje in se ne brani nobene pomoči.
Začela se je sezona takšnih in drugačnih voščil. Ne glede na njihovo pocukranost, vam svetujem da ne voščite generično, ampak ljudem res zaželite tisto, kar jim dejansko želite. Nikoli namreč ne veste, kdaj lahko le ena izrečena želja sproži spremembo na bolje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar