Vikend je bil nor in še vedno nisem dojela, tako da to tudi še prihaja, a ne sedaj. Rada bi omenila eno neverjetno zadevo. Delam namreč v kolektivu, ki je zelo razgiban in vanj smo vrženi zelo različni ljudje. Nebi sedaj o političnih in verskih prepričanjih, a dejstvo je da načeloma vlada osnovna strpnost.
Danes sem uspela povabiti na kavo sodelavca, ki je generacija mojih staršev. Gospod je simpatičen in neverjetno dober poslušalec, ki pa ni pasiven. Spominja me na enega mojih najljubših stricev. No pa da se osredotočim. Danes je tekel pogovor o precej nenavadni temi in sicer o dojemanju osebnih stisk. Nobene nisva posebej izpostavila, ampak govorila sva predvsem kolikokrat naše osebne stiske izhajajo iz egoizma in tega, da ljudje niso/nismo pripravljeni razumeti ne sebe in ne sočloveka, ali pa niso pripravljeni spustiti. Spustiti čustva, spomine, ljudi. Oklepamo se jih in ne sprejemamo toka življenja. Zastrupljamo se s kopičenjem in tem, da imamo mi prav.
Neverjetne debate z nekom s katerim po vsej logiki načeloma niti nebi imel kaj prida skupnega. In tako se vprašam: Kolikokrat zamudimo priložnost naučiti se iz izkušenj drugega pa nas "predstave" zablokirajo? Kolikokrat je vse kar sočlovek potrebuje sočutje, razumevanje ali pa neobsojanje pa jim tega nismo sposobni dati? Kolikokrat smo obsojajoči in netolerantni do naših najdražjih?
Vsa ta in še druga vprašanja se mi še vedno podijo po glavi in me drezajo vse tja do temelja. Očitno psihična in fizična utrujenost prihajata na površje, ko popušča adrenalin...
Ni komentarjev:
Objavite komentar