V domači župniji smo včeraj zaključili z letošnjim oratorijem. Še preden se je začel, sem imela občutek, da bo zame velika preizkušnja. Verjetno sem to čutila že v času, ko sem se odločala ali naj bom sploh del vsega tega. Po spletih okoliščin se je zgodilo, da se mi soanimator ni mogel pridružiti in sem ostala sama, noja ni čisto res. Pridružili sta se mi še dve animatorki, ki imata precejšnje izkušnje. Toda nepravično je bilo pričakovati od njiju, da bosta kar takoj skočili v vse skupaj.
Še nikoli se nisem tako zelo sekirala, kot sem se letos. Še pred poroko, med maturo in pred zagovorom diplome sem spala, kot dojenček.. toda pretekli teden.. pretekli teden nisem spravila skupaj več kot uro spanja. Vseskozi me je preganjal občutek popolnega poloma. Popolnoma sem pogorela in še tako velika želja mi ni pomagala. Razočarala sem sebe in seveda tudi skupino, ki mi je bila dodeljena.
Že prvi dan me je obšel neverjeten občutek, da mi je namenjeno - da sem preizkušana, zato sem se še posebej borila. Sprejela sem izziv, saj nisem želela popustiti in izbrati lažjo pot. Priznam, da sem se borila, a nikoli, res nikoli me poraz ni tako zelo prizadel, kot letos. Še letos, ko mi z vsem tekom in dietami ni uspelo shujšati ni bilo tako zelo hudo, kot ravno kolaps prejšnjega tedna. O tem nisem želela govoriti, toda, ko nisem mogla več zadržati so se ulile le solze, ki niso nikakor ponehale. Te so me tudi včeraj dušile praktično veš čas zaključka in so botrovale mojemu pobegu z animatorskega zaključka. Ampak to so moje bitke, ni potrebe, da s tem obremenjujem kompletno druščino.
Letos je bila animatorska druščina silno pisana in je bila neverjetno odkritje! Res lepo je bilo videti kako prihajamo skupaj z različnih vetrov in vsi delamo za eno. Vesela sem, ker sem imela možnost preživeti čas z zelo posebnimi ljudmi s katerimi se drugače, na žalost, sploh ne družimo.
Z vsem srcem bi rada napisala, da je bilo vredno. Da sem vesela, da sem sprejela izziv in se še enkrat podala v animatorske vode... toda z vso iskrenostjo tega ne morem. Ne morem stati tu in govoriti nekaj kar ni res. Premočno me je zdelalo, preveč bolelo. In če me vprašate ali se naslednje leto vrnem... vam ne morem lagati. a vam hkrati ne morem odgovoriti.
Toda nekaj je res, vedno znova smo opomnjeni, da se ne smemo počutiti preveč gotovo v svojih vlogah, ker nas bo mimogrede "stresel iz hlač" in tudi za to je potrebno biti hvaležen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar