Ta teden je bil zame precej razgiban, zgodnji odhodi od doma, pozno-večerni prihodi. Zabavno, da ne pozabim, da je poletje in da se dogaja!
A vseeno, ko sedaj razmišljam, je bil mogoče ta teden pravzaprav beg. Površinsko srečevanje s problemi, tako tistimi, ki so in tistimi, ki se kažejo na obzorju. Saj o tem ne razmišljaš, ko si v teku iz enega konca na drugega, ko se ukvarjaš s težavami drugih ipd. Zamotiš se. In veliko lažje ostaneš distanciran, ko se nimaš časa zbliževati se. A zadeve ostajajo nerešene in se kopičijo. Zahtevajo izris poti reševanja in realne rešitve, ne samo filozofiranje in teoretiziranje.
Smešno je, kako hitro se ujameš v krog, da veš kaj je prav in kaj ne, tako zase, kot za druge. In seveda, da ti je popolnoma jasna situacija. Kako neverjetno naivni smo. Enkrat mi je šefica rekla: "Šele, ko ugotoviš, da ti ni nič jasno in ničesar več ne razumeš, lahko začneš delati." Mogoče je isto tudi za življenje.
Ravno včeraj sem govorila z 2 prijateljicama. Obe aktivni na svojih področjih, toda ena zelo prepričana v to, kar dela in 100 % prepričana v to in, da je dobro, med tem, ko je druga že ugotovila, da je veliko "delovanja" v področnih in tudi nacionalnih združenjih namenjena njim samim. In veliko manj tistim, katerim bi morala biti že v osnovi namenjeno. Na precej podoben način funkcionira tudi država in verjetno še marsikaj. Ampak ali tako funkcionirajo tudi odnosi? Da se več ukvarjamo s tem kakšen je njegov izgled ipd. in ne s tem kdo sta ti dve osebi v odnosu samem? Da se ne ukvarjaš s sabo in z drugo osebo ampak z institucijo, poštrikanostjo. Pa ne mislim zgolj v zakonu. Govorim o različnih odnosih, sestrskih/bratskih, prijateljskih, službenih, poslovnih etc. saj ni važno. Kolikokrat se vprašamo ali ni vse skupaj bolj ali manj zgolj farsa?
Kdaj se lahko vpraša kaj ima sploh smisel? In kaj storiti takrat, ko ugotoviš, da se v večini odnosov počutiš prisiljen, pahnjen, da si dominiran ali dominator? Smešno je kako zelo se bojimo soočati s težkimi življenjskimi odločitvami! In naredimo rajši kompletno ekspertizo, zakaj se ne bi soočili s problemom, kot pa da bi se ga dejansko lotili.
Verjetno se lahko celo življenje loviš okrog vrele kaše problemov. Ampak kakšen smisel ima potem vse skupaj. Vedno znova si na začetku in enako ali pa še bolj izgubljen. Zakaj je potrebno toliko vere in zaupanja, da včasih enostavno skočiš. Skoki so zabaven del, priplavati na površje oz. rešiti problem pa je težje. Že samo zavedanje tega je osvežujoče. Če pa imaš ob sebi nekoga, ki to razume in dojame dinamiko s katero se spoprijemaš z življenjem pa je pravi blagoslov.
Seveda, bi lahko sami hiteli skozi življenje, ampak je v družbi tako zelo bolj zabavno. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar