Redkokdaj berem svoj blog. Ko ga napišem in mislim, da je čas za objavo, ga objavim in to je to. Vem, da bi mi krvavo prav prišla lektorska roka, a mislim, da ni fer, da s tem obremenjuje koga od prijateljev. Velikokrat se spotaknem ob določene tekste, ki me nagovore, dogodke, čustvena stanja, karkoli.
V zadnjem času se družina spopada s precej resnimi težavami, ki vplivajo na vse in nas precej intenzivno pretresajo. Včeraj zvečer je bil tako sklican "nujen sestanek" in pretreslo me je kako zelo smo prizadeti. Kako ravnanje in težave enega člana vpliva na vse ostale. Ta, ki to počne pa deluje popolnoma neprizadeto in se obnaša, kot samostojen otok.
Strahotno je, ko pomislim kako zelo je morala resnica in dejansko stanje prizadeti sestro. Sama sem sesuvanje opazovala zadnjih 10 let od blizu, ona pa ne. Hvala Bogu za 10 let podaljšanih iluzij, a tudi te so se včeraj sesule. Vse skupaj je presenetilo tudi mene. Mislila sem, da sem se vseeno dovolj "stabilizirala", vsaj kar se tiče te dotične zadeve, pa vidim, da ni tako. Stanje je boljše, kot pred leti, nikakor pa nisem neprizadeta. Kako neki, ko gledaš človeka, ki ti je včasih pomenil vse, kako se uničuje in umira. Kako gnil občutek je, ko veš, da se pričakuje od tebe, da boš pomagal in rešil zadevo, a hkrati v sebi vem, da mi ne pusti blizu in bi moje vmešavanje prineslo zgolj več gorja.
In ob tem se zavem, da to nima nobene veze z mano, to je njegova bitka. On se bori s sabo za svoje življenje. Vse vzvode ima v svojih rokah, a dvomim, da bo izbral pot, ki bi ga lahko rešila. Se sliši črnogledo? Mogoče. Vseeno pa je že prevečkrat bilo tako. Seveda upam na najboljše, a hkrati se zavedam realnega stanja, ki je tokrat nepredstavljivo slabše in bolj resno. Kako kruto se igra usoda z nami. Tako si besno želim ostati pozitivna in zaupati.
In spomnim se starega reka: "Človek obrača, a Bogu obrne!" Srčno upam, da On obrne...
Ni komentarjev:
Objavite komentar