Pred časom me je mami prosila za mnenje glede Zbornika, ki bi ga izdaja njena planinska sekcija (izključno dame 60+.. noja razen moja mami in še nekaj entuziastk). Ker sem urednikovala dobrih 5 let (študentska revija) nekako vem kako se zadevi streže, in sem obljubila, da prevzamem nalogo.
Včeraj se je "projekt Zbornik" začel. Presenetilo jih je, da to ne pomeni, da bom zadevo oblikovala v Wordu in bomo potem zadevščino kopirali. Aktivirala sem stare sodelavce in nekaj novih. Popolnoma me je šokiralo, ker so praktično vsi pripravljeni pomagati brezplačno in dejansko zato, ker sem jih prosila. Oblikovalec mi je celo povedal, da se s takimi zadevami sploh ne ukvarja več ampak, ker sva že toliko sodelovala in mu je všeč kako sodelujeva in kaj vse sva že ustvarila, bo projekt sprejel. In to je dejansko pripravljen storiti zastonj. Popoln šok! Po več letih so ljudje še vedno pripravljeni stopiti v stare razcapane "magazinske" čevlje in delati za ljudi. ki jih niti ne poznajo zgolj zato, ker smo včasih že sodelovali. Neverjetno in strašansko počaščen občutek!
Včerajšnje pozno popoldne sem tako preživela na telefonu in moram priznati, da se odlično počutim v uredniški koži. Vloga mi neverjetno pristoji in sem jo pogrešala.
Tako me nikoli, ampak res nikoli ne bo nihče prepričal, da smo ljudje pasivni, nezainteresirani za druge in nepozorni. Potrebno se je zavedati, da so osebe, ki so včeraj zaznamovale moj dan, mladi oz. mladi odrasli, ki si formirajo svoje družine in so ali mladi starši ali pa polno zaposleni ipd. In nihče me ni zavrnil, nihče ni postavljal pogojev!
Druščina navdušena sem, da bomo ponovno sodelovali... Bilo je predolgo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar