Ko so na obzorju težki časi ...

Včeraj sem naletela na tole misel:

“People can help us heal, can give us medicine, advice, many forms of help, but nobody can manage our minds for us.” (Lee Lozowick) 

Kako res je. Velikokrat se zapletemo v krog, ko na veliko svetujemo in smo pametni "za druge", a kaj hitro se plošča obrne, ko zaškripa nam. Mnogi izmed nas težko sprejmemo nasvet. Včasih molitev in le objem ali stisk roke pomaga bolj kot si mislimo. Toda, ta obsedenost "pomagati" prinaša s sabo tudi precej zahtevno breme. Neverjetno težko je spustiti in pustiti, da ljudje naredijo stvari po svoje in ne tako, kot smo si to zamislili mi. Če pa nam dejansko že uspe spustiti pa si kaj hitro očitamo, da smo spustili prehitro. Ujamemo se v past, ko si očitamo skoraj da vse, kar smo ali pa niso storili. In najtežje šele pride. Kako si oprostiti. Kako sprejeti dejstvo, da nekomu nismo mogli pomagati tako, kot je on potreboval. Kako si nehamo očitati stvari na katere tako ali tako nimamo vpliva.

Šele, ko si nehamo očitati, ker smo poskušali pa nismo naleteli na odziv in kasneje, ko si oprostimo, da smo nehali in seveda, ko si oprostimo še naše sprejetje stanja, šele takrat lahko gremo naprej. Takrat lahko stojimo ob strani tistim, ki nas potrebujejo, smo opora, a ne tisti, ki nase prevzame vso odgovornost za drugega, za njihovo motivacijo in duševno stanje. Ne moremo reševati ljudi, lahko smo jim zgolj v oporo. Sprejeti moramo odgovornost zase in živeti prvenstveno svoje življenje in hkrati dovoliti, da to store tudi drugi. Le tako se v življenje povrne mavrica različnih osebnosti.
Navkljub preizkušnjam, ki se obetajo na obzorju upam, da imam dovolj modrosti, odločnosti in moči, da naredim tisto, kar je za vse vpletene najbolje.


Opomnik sebi: "Zaupaj! On že ve česa si sposobna."