Pred dnevi sem se pogovarjala z ekstra posebno osebo, ki me vedno znova fascinira. Spektakularna, no-nonsesce, a hkrati silno pozorna in doumljiva. Kombinacija, ki te vedno znova preseneti in navduši. In pogovor... neverjetno, čeprav sva se prej zmenili, da nobena ni razpoložena, da nočeva govoriti o določenih zadevah, da sem skrokana in brez glasu, ona pa noče govoriti ... noja pa se je vseeno vse skupaj razvilo v pogovor, ki mi še vedno ne da miru.
Pogovor je nanesel na občutljive teme, kot vedno, a tokrat nekoliko drugače. Govora je bilo o tem kako nas prizadenejo ravno tiste fizične lastnosti, ki nas najbolj definirajo. Pa ne v smislu, da se same nisva sposobni sprejeti, ampak kako naju dojame družba. Kako malo ljudi vidi več kot zgolj debeluha, suhico, tistega, ki ne izgovarja r ali jeclja etc. Ne glede kaj si mislim, to vpliva na nas in na to kakšen odnos imamo do ljudi in kakšno razvojno pot uberemo. Presenetila me je izjava, da se njej oprosti veliko več, zaradi njene posebnosti in da nikamor ne bi prišla z mojim odnosom, a hkrati, če bi jaz imela njen odnos bi bila blokirana že iz principa. Dejansko me je šokiralo kolikšne razlike delamo, ne delajo, ampak delamo. Tisti, ki reče, da je do vseh enak naklada!
Ampak nebi o sojenju družbe, ampak o ugotovitvi. Šele, ko smo sposobni prebaviti, da so določene fizične lastnosti oz. posebnosti pri nekomu bolj izražene, da imajo takšen ali drugačen hendikep, karkoliže, šele takrat lahko začnemo spoznavati človeka. In takrat se odpre spektakularen nabor barv. Si predstavljate kaj vse zamujamo le zato, ker se blokiramo sami in nas tako zamotijo stvari, ki smo jih dojeli prvo minuto, da nismo sposobni videti čarobnosti in posebnosti v ljudeh. OK roko na srce, vsi ljudje nam niso všeč. Velikokrat to ni njihova krivda, ampak nas spominjajo na nekaj/nekoga, ki smo ga že spoznali in nas spominja na nekaj bolj temno obarvanega ali pa celo na bolečino. Pa nič zato, saj tako ali tako ne moreš hoditi naokoli in "spoznavati vseh". Toda vseeno ne smemo dopustiti, da nas tako zamotijo postranske stvari v življenju, da pozabimo na to, kar je pomembno in izpustimo priložnost spoznati neverjetne ljudi. Mogoče ljubezen svojega življenja ali pa nekoga, ki postane naša opora ali pa vir navdiha in smeha.
Žalostno je, da lahko nekoga "poznamo" celo življenje in ga sploh ne poznamo kdo v resnici je. To se mi je pripetilo na prijateljičini dekliščini. Zbrane smo bile dekleta iz vseh vetrov in če sem iskrena, jaz takšne še nisem videla. Dekle tam mi je bila popolnoma neznana. Spoznanje me je res šokiralo. Po pogovoru s prijateljico iz istega kroga sva kaj hitro videli, da sva prišli do istega zaključka in tudi za razlog za to pomanjkanje poznavanja dekleta na dekliščini.
No na koncu sem se še bolj zmedla, ampak mislim, da je bistveno le eno: Ne smemo si dopustiti, da zaradi drevesa ne vidimo gozda. Potrebno je dati sebi in drugim priložnost, nikoli ne veš kaj vse nas še čaka! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar