OK nikoli se nisem imela za pretirano štorasto ali pa nekoga, ki se ga drži smola. No v zadnjem času pa sem mi kar dogajajo nesreče, ena za drugo. Ne dolgo nazaj sem se močno spekla, potem sem stopila na stekleno črepinjo, ki se mi je zabilo cca 1,5 cm v podplat. Zaustavitev je bil kar projekt. Predvčerajšnjim sem stopila na injekcijsko iglo v bližini metadonske ambulante. Tako, da mi kar uspeva. :)
Ampak dejansko nikoli nisem tega dojemala kot smolo. Se pač zgodi. Na to me je opozorila sodelavka. Nikoli o tem nisem razmišljala tako, ampak verjetno je ravno v tem vsa poanta. Človek dojema stvari, ki se mu dogajajo kot konstanten napad nanj/nesrečo/krivico ali pa kot življenje. No jaz vsekakor sodim v drugo skupino in vem, da sem velik srečko. Življenje je pač spektakularno in ne vidim razloga, da ga nebi živeli in dojemali kot takega.
Nisem naivna in mi je jasno, da se dogaja cel kup svinjarije in nikakor ne gledam skozi "rozasta očala". Hkrati pa vem, da je življenje in svet veliko več, kot le temna luknja iz katere se pride zgolj s smrtjo. Ogromno smeha in neverjetni ljudje, ki me obkrožajo in jih vedno znova in znova srečujem mojo teorijo vedno znova potrjujejo. Ne, ni nam hudega. Drži, da nimamo vsega, kar želimo... in po pravici Hvala Bogu! Ne vem kje sem pred kratkim slišala izjavo, da "človeka najhitreje pokvariš tako, da mu daš vse kar potrebuje". Strinjam se! Potrebno se je malo zganiti in narediti kaj zase in za druge. Potreben je smeh, ples, petje in sočutje. Verjetno bo vsak dodal še kup svojih stvari, in prav je tako!
Svet je lep! in tega upam, da nikoli ne pozabim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar