Zadnje čase se precej govori o novih začetkih, novih priložnostih in upanju. Ni važno s katere strani se gleda. Politično, duhovno, versko, socialno, kulturno... A hkrati je močno prisotna tudi splošna obupanost, nezaupanje, občutek izdanosti in izigranosti. Ne zaupa se več ne politikom, ne državi, ne proizvajalcem hrane, ne zdravnikom ali farmacevtom. Na koncu ne zaupamo ne sočloveku in ne Bogu.
Vem, da sem o priložnostih za nove začetke že govorila in še vedno se močno strinjam s tem, da je dejansko lahko vsak dan prelomni dan v našem življenju. A mnogokrat zamolčan vidik novih začetkov je "dan po tem". Čas, ko je potrebno vztrajati, ko adrenalin začetka popusti, ko čar novega zbledi. Kaj storimo takrat? To ni odvisno od politikov, zdravnikov ali sočloveka. Odvisno je od nas, od naše predanosti, osebne integritete.
Za nove začetke ni potreben nov avtomobil, obleke ali karkoli drugega. Nov začetek je v prvi vrsti obljuba samemu sebi. Zaveza, da se podaš na pot v neznano a z znanim ciljem. Postati najboljša verzija sebe. Zavedanje, da je pomembno potovanje, vztrajanje na potovanju, ne le cilj. Če gremo po poti, do "cilja" kot konj s plašnicami tudi "dosežen cilj" nima tiste sladkosti, kot bi jo moral imeti ali pa smo si predstavljali, da jo bo imel. Sama pot mora postati cilj. To vam lahko povedo romarji. Stopijo na pot z jasnim ciljem, a vsak vam bo povedal, da so se najbolj spektakularna doživetja in spoznanja zgodila na poti sami. Življenje je isto. Vsi vemo kaj nas čaka na koncu, a pot je važna!
Kot sem izvedela v ponedeljek, se danes začenja nova doba. Lahko nam je navdih, da začnemo novo pot ali pa potrditev in motiv, da vztrajamo. Pomembni so majhni, a vztrajni koraki, saj le ti prinesejo velik napredek. Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar