Včeraj je bilo očitno nekaj v zraku, saj je bil dan za izpovedovanja. 2x tedensko delujem v vaški knjižnici. Knjižnica na vasi ima še poseben pomen. V mojem primeru tudi zato, ker otroci podružnične šole nimajo knjižnice. A čar knjižnice na vasi niso le konstantna vprašanja piškov miškov, ki prihajajo "kupovat" knjige v knjižnico, ampak tudi vsi pogovori, ki se napletajo v knjižnici. Od najbolj banalnih do hudo psihično obremenilnih. Ampak neverjetno je kako močno zgodbe ljudi, ki pridejo v knjižnico vplivajo na vse vpletene in knjižnico samo.
Pogovori so ključni za odnose. Kakršnekoli odnose. In če sem se naučila česarkoli je, da poslušamo, a slišimo nekaj povsem drugega. Ni vseeno kaj slišimo. Ni vseeno kaj rečemo. Nujno je da preverimo ali nas je sogovornik razumel. Predvsem partnerski odnosi so velikokrat izpostavljeni pritiskom nerazumevanja. In bolj ko se manjša razumevanje, se niža tudi nivo tolerance. Mnogokrat sogovornika obtožujemo in hkrati ignoriramo. Zamerimo partnerjem, ker nas ne ljubijo tako, kot smo si zamislili, da bi nas morali ljubiti. Zamerimo staršem in prijateljem, ker nas ne razumejo tako, kot si predstavljamo, da bi nas morali razumeti. Zamerimo družbi, ker nas ne sprejema tako, kot smo si zamislili, da nas mora sprejemati. Ob vsem tem se ne zavedamo, da smo zelo pokroviteljski in egoistični. Zahtevamo, da so ljudje okoli nas takšni, kot si predstavljamo mi. Ne takšni, kot oni dejansko SO.
In spet smo pri razhajanjih. Kdo bo sprejel in kdo bo odstopil. Komu bo ego dejansko dopustil, da bo drugega videl takšnega kot je. Kdaj si bomo dovolili stopiti iz piedestala in zaživeti spektakularno in veličastno življenje, neobremenjeni s težo če-jev, ko-jev in pogojev. Kdaj si bomo dopustili biti ljubljeni in ljubiti, brezpogojno? Kaj si bomo končno dovolili imeti radi sami sebe?
Ni komentarjev:
Objavite komentar