Že v začetku... Ta objava ne bo niti "politično" korektna, niti "versko" korektna. Samo povem...
Pred dnevi sme bila na jogi in še preden smo začeli z uro, smo malo poklepetali, tudi o tem kaj kdo bere. In prišla je beseda na knjigo Življenje duš. Zanjo sem že slišala, a je še nisem brala. Ko se je pogovor razvil okrog tega se nikakor nisem mogla otrest občutka, da smo se o tem že pogovarjali. In ugotovila sem, da smo skoraj identično debato imeli na duhovnih vajah. Kdaj pride duša v dete, ki je še v mami... recimo. Mislim bodimo iskreni, kdo smo, da si domišljamo, da lahko kaj takega "vemo". To so špekulacije in filozofiranje. Prav tako naša večna obsesija z "vedeti zakaj smo tu". Tu si, da postaneš najboljša verzija sebe in to je to. Iskreno, kdo pa si domišljaš, da si, da boš lahko dojeli Božji načrt? Pač uporabljam krščansko terminologijo, ker mi je najbližje.
Ni mi jasno kdo sploh lahko govori o takšnih stvareh. Noben teolog ali pa psihoterapevt, vsaj po mojem ne. Lahko deluješ in debatiraš na podlagi nekih teorij, a ne moreš trditi, da je to "zabetonirana" resnica. Dejstvo je, da vem veliko premalo, da bi lahko o tem razpravljala znanstveno. Pravim le kar v sebi vem. V osnovi je večina ver, vsaj kolikor je meni znano, naravnana tako, da ti, kot "verovalec" stremiš k temu, da si boljši, da spoštuješ sočloveka in priznavaš, da nisi Alfa in Omega ter da si strpen. Tako ne razumem zakaj je toliko, tudi verske, nestrpnosti. Zakaj je potrebno vse definirati in določiti nalepke? Zakaj je potrebno vse ukalupiti in zbanalizirati? Zakaj ne živimo življenja tako, kot vemo in čutimo, da je prav. Zakaj se nas sili, da izbiramo? Zakaj je tako zelo veliko tendenc po "naših" in "vaših"? Zakaj bi zavračal nekaj, kar te dela boljšega?
Nočem biti groba, a nikakor mi ni jasno naslednje: Večina ver in vseh, ki se ukvarjajo z duhovnostjo tako ali drugače, trdi, da so strpni in razumevajoči, a ob prvem znaku drugačnosti zakrčijo in privlečejo na dan ves arzenal, ki ga imajo. Zakaj nas je tako strah drugačnosti? Drugih kombinacij?
Sedaj pa resno vprašanje za vsakega posebej. Ali si pripravljen se izpostaviti in zbrati pogum ter najti svojo pot, svojo kombinacijo? Si pripravljen intuitivno sprejeti, kar ti govori stvarstvo, ali pa se boš temu izognil zato, ker zakoni človeka, ki jih je seveda tudi napisal človek, trdijo, da ni združljivo z ideologijo, ki te obkroža? Koliko časa lahko živiš le na pol?
Ni komentarjev:
Objavite komentar