Ta teden sem imela priložnost pogovarjati se z neverjetno osebo, ki je premagala marsikaj v življenju, da je prišla tja kjer je sedaj. Premaguje tako stereotipe, kot omejitve družine. Pogovor je nanesel tudi na dojemanje družbe okoli nas. Zanimivo je kako hkrati želimo povezanosti brez obremenitve. Brez opravljanja, obsojanja in komentiranja.
In včeraj je bil spet eden tistih dni... pogovor s prijateljem, ki odpira oči in ti daje občutek, da si "top". :) Občutek, ko te tvoji razumejo. In danes spet. Prijatelj iz otroških dni, ki točno ve o čem govorim in kaj hočem. Neverjetno!
Tako ne razumem kako lahko ljudje govorijo, da ni več dobrih ljudi. Da je vsem vseeno in da so samo še barabe in oportunisti! Mogoče je to v povezavi s tem kaj čutimo in mislimo o sebi? Ne vem kaj je pripeljalo do tega, a vem, da je svet poln neverjetnih ljudi, ki jim ni vseeno. Ljudje, ki so navkljub mladosti odgovorni in razumevajoči. Ljudje, ki imajo "nekaj".
Tukaj se poraja drugo vprašanje, in sicer ali sami ne znamo videti dobrega v drugih ali pa ne znamo prepoznati dobrega v sebi. Je možno, da za trenutno stanje tegobe ni kriva ne država, ne finančna kriza in ne barabe in oportunisti in niti Bog, ampak mi sami? Tisti, ki ne vidimo več ne dobrega in ne pozitivnega? Tisti, ki ne znamo pokloniti druge priložnosti, pokazati sočutja ali pa odpustiti? Smo se tako zastrupili s čustvi, da ne prepoznamo dobrega pa če nas mahne na nos?
Življenje je neverjetno! Tega nikoli ne pozabi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar