Šele danes sem opazila, da sem nazadnje pisala že skoraj teden dni nazaj. Razlogov za to je seveda več, med drugim tudi to, da ne maram govoriti o zadevah "na pamet". Nočem prepisovati in izvajati kolažev. Ampak vse to na stran.
V zadnjem času se dogaja precej zanimivih stvari. Ideje se kar kotalijo ene čez druge in v glavi se formirajo načrti. Med tem, ko se nekateri že spravljajo v tek pa za druge vedno znova zmanjka časa. Zakajev je verjetno več, a vedno bolj se sprašujem tudi ali za to obstaja še kakšen skrit vzrok. Vedno znova sanjarim o podobnih stvareh, a se mi vedno znova izmuznejo.
Pred časom sem slišala in nato še kar nekaj prebrala o teoriji, da je potrebno zaupati in včasih zavzeti stanco aktivne pasivnosti. V nekaterih primerih to verjetno drži, v drugih pa ne. Pri neuspehih se velikokrat vprašamo zakaj je prišlo do propada, a malokdaj se vprašamo kaj nam nek cilj sploh pomeni in kaj smo zanj pripravljeni storiti.
Vedno znova imam občutek, da moram narediti še kaj, da se moram dokazati še nekje drugje, da nikoli ni dovolj. A pred časom me je moja boljša polovica postavila na trdna tla. Na to se spomnim vedno, ko želim svojemu že tako polnemu urniku dodati še kaj, ko me prosijo, da dodam še kaj...
Še vedno se poskušam navaditi, da je potrebno reči tudi ne in da zato nimam slabe vesti in da je tako bolje. Še vedno poskušam razumeti zakaj ni sedaj pravi čas za določene projekte in se hkrati ne prepustiti paniki, da mi vse polzi iz rok, da ni dovolj. Panika se nato preseli na občutek zmožnosti doseganja želenih ciljev in tako silno z veseljem razplamti občutek nezadostnosti. Negotovost pa mi še z podvojeno močjo šepeta v uho, da sem zavrnila priložnost življenja in da se priložnost nikoli več ne vrne.
Vedno znova pa se je potrebno vrniti vase in si zaupati in tukaj delovati v aktivni pasivnosti. Sprejeti in biti strpen tudi do sebe. Ne le na zunaj ampak predvsem v sebi.
Ne pusti se nobenemu, da bi te vlekel nazaj dol!
OdgovoriIzbriši