Nekaj mi ne da miru. Tolikokrat si dopovedujemo, da je vsak dan možno spremeniti svoje življenja, ampak kaj pa vztrajanje. Sprememba ne pride takoj z odločitvijo po spremembi, ampak zahteva ogromno dela, truda, odrekanja IN vztrajanja. Kaj pa takrat? Takrat ponovno zavzamemo držo, da je tako ali tako vsak dan možno kaj spremeniti, kaj opustiti ipd. Zakaj smo tako nagnjeni k nevztrajanju?
Mnogokrat se zgodi, da ko sprejmemo neko odločitev naša okolica izrazi svoje mnenje. Včasih pozitivno, še večkrat pa odklonilno. Takrat mnogi zavzamejo stališče okolice in spremenijo ali opustijo zastavljeno smer. V tem pa ni uspeha. Ni uspeh, če začenjamo vedno znova.
Živimo v času ko velja velika nagnjenost k udobju, ravnim potem ipd. Za nič se ni vredno več truditi, za nič boriti. Ni idealov, ni smisla in za mnoge ni Boga. Ali obstajajo tisti, ki so popolnoma obsedeni z nečim in se obnašajo popolnoma fanatično - pa naj bo to športa ali vera. Na drugi strani so pa tisti, ki jim je vseeno. Med njimi pa je kar nekaj prostora, ki ga zaseda bore malo ljudi. Kot, da nebi bilo več prostora za sprejemanje in razumevanje. Vse je potrebno na nož. Ni spoštovanja ne do vrednot in ne do narave. Ni spoštovanja do sanj ali soljudi.
Vem sliši se, kot nagovor nekega utrganca, a ni. Je zgolj razmišljanje nekoga, ki pravzaprav ne sodi nikamor. Nisem dovolj konzervativna in fanatična, niti dovolj svobodomiselna. Niti nisem po sistemu "jebiveter". Tako ugotavljam, da je sprejemanje bolj floskula, ki jo ljudje z veseljem mečejo naokoli, ko želijo doseči svoje, a popolnoma neizvedljiva v kateremkoli drugem primeru...
Živi in pusti živeti tako dobiva popolnoma nov pomen...
Ni komentarjev:
Objavite komentar