Popolnoma skesano priznavam, da se mi je včeraj popolnoma utrgalo. Besnela sem na ljudi, besnela sem nase. Nisem bila sposobna videti uspeha zaključenega projekta. Nisem bila sposobna sprejemati oz. kot pravim temu jaz, nisem dihala.
Življenje niso le travme in prioritete. Življenje je tudi hvaležnost in stisk rok, objem v katerem zaspiš in upanje. Upanje in hkrati zaupanje, da lahko storimo nekaj in s tem povečamo kvaliteto življenja oseb okoli nas. Vsak ima moč spreminjati življenja, seveda če najprej sprejme svoje življenje in sebe. Ne mislim da je totalka normalen in podobno, ker najboljši ljudje so vedno kanček usekani.
Življenje ni igra in ni predstava, ki bi jo lahko zrežirali. Ni vse odvisno le od nas. V kolikor ne priznavamo Božje vpletenosti, so tukaj tudi drugi ljudje, naravne sile, moč okoliščin. Na nas pa je kako se s tem spoprimemo. Ne moremo urejati vsega, če pa to poskusimo pa "vse" uredi nas. Z glavoboli, stresom, nesrečami in ostalimi "slabimi dnevi". Ni enostavno in ni vedno veselo, a le to nas lahko postavi na trdne temelje, ki nam omogočajo upanje, razvoj in življenje.
Z vsem tem v glavi upam, da bo danes bolj razumevajoč dan. Tedenskemu glavobolu in skrbem navkljub. Hvaležna sem za današnji dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar