Včeraj sem dobila ponudbo, ki mi je v neverjetno čast in odpihnilo me je kakšno zaupanje imajo ljudje vame. Popolnoma pa me je preplavil tudi občutek veličine projekta. Do sedaj sem se pogovarjala že z večimi in dobila sem kar nekaj smiselnih nasvetov. A bolj ko razmišljam, bolj se v meni kristalizira spoznanje, da če daš priložnost, Bog vedno pove svoje. Ob tem se postavlja vprašanje: "Je Ego pripravljen stopiti vstarn, da šefe pove svoje?" To ni enostavno, niti ni nepomembno. Velikokrat se odločamo za stvari zaradi nečimrnosti, napuha in zaradi negovanja svojega ega.
Mnogokrat se odločam instinktivno. Moja družina tega ne razume, saj so vsi silno razumni, le jaz štrlim nekam vstran. A veliko lažje "požrem" napako, če sem se zanjo odločila instinktivno, kot pa če sem se zanjo odločila "razumsko". Vedno znova me presenti kako jasno spregovori "instinkt". Če mu ne dam priložnosti pa v tem ali onem momentu "izbruhne".
Da pa damo ego na stran in pustimo, da spregovori Bog/Univerzum/instinkt ali kakorkoliže temu rečemo pa je potrebno veliko moči in samosprejemanja. To nikoli ni enostavno. Živimo namreč v svetu kjer je "power play" način življenja. Ugotavljam, da me tekmovanja v smisli "kdo ima daljšega" (oprostite insinuaciji) vedno znova presenečajo. Vedno izpadem kot totalen čudak, ker se mi zdijo smešna. Ne zdi se mi pomembno, da je nekdo individualno ekstremno močan, čeprav je vreden vsega spoštovanja, a vreden je skupni napredek. V kolikor cveti le individualizem družba nazaduje in v tem nikoli ni prihodnosti.
Hitro se prikrade vprašanje ali smo dovolj močni za ta premik v glavah? Uspeh enega je uspeh vseh in uspeh vseh je uspeh enega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar