Mnogokrat uporabljena beseda, ki pa zahteva veliko več ali pa nič več, kot le to da smo. Zakaj govoriti resnico? Kako lahko govorimo o tem, ko pa vsak dan prilagajamo svojo resnico tako, da ne prizadenemo drugih?
Naša resnica ni nujno resnica drugih ljudi, a govoriti resnico ni enostavno. Potrebno je zbrati pogum in premagati strahove, se izpostaviti, si priznati napake, ki nas tudi definirajo. Živeti v zanikanju in laži je lahko razlog pešajočemu zdravju, psihičnim kolapsom in še mogočemu. Življenje za masko, konstantno cenzuriranje, little white lies... Kakorkoli smešno se sliši se mnogo stvari začne in konča pri resnici.
Veliko premalo zdravilne moči polagamo v resnico. Premalo poguma zberemo, da bi se izpostavili in zaživeli iskreno z odprtimi očmi in srci. Kdo bo kaj in kje, kdaj je kdo rekel ipd. To ni naša stvar. Potrebno je živeti polno ter dejansko začutiti našo poklicanost in namen. Ni vseeno kaj počnemo in zakaj.
Potrebno je priznati dejanska čustva, naše zmote in razočaranja, strahove, frustracije in vse kar še imamo prtljage. Le tako se lahko začne sprejemanje in pot rasti. Kar je dovolj dobro danes, je dovolj dobro le za danes in ni več zadostno za jutri ali pa naslednjih 10 let. Potrebno je živeti danes in poskrbeti, da gradimo tudi za jutri. Ne prevzemaj jutrišnjega bremena, le pridno gradi danes.
Sliši se nadležno in pridigarsko, a sama pri sebi vem, da ko se najbolj zapletem je, ko ignoriram sebe in svoje instinkte; ko se sekiram za vse tiste stvari, ki še pridejo. To nima pomena. S problemi se je potrebno spoprijeti, ko do njih pride.
Naloga za danes? Povej resnico. Vsaj enkrat, vsaj enemu, pa čeprav sebi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar