Spet je TISTI čas v letu... ko vse diši fantastično, ko popihljava rahel vetrič, ko je svetloba še posebej čarobna in občutki še posebej izostreni. Ko sem najbolj čuteča. Zanimivo kako se vame vsako leto prikrade ta občutek. Kako me prevzame in me celo prežame. Ta čas v letu vedno nestrpno pričakujem, a se ga hkrati malo bojim. Tega se ne da opisati kako drugače. In skoraj vedno dobim solzne oči. Ta čas v letu je zame še posebej pomemben, saj zahteva od mene več. Vedno me preplavi močan občutek poklicanost, mogoče celo ekstremno zavedanje višje sile. Vem, vem smejiš se, ampak dejansko se mi to dogaja ob zgodnje poletnih večerih. Ne takrat, ko s kozarcem vina opazujem zvezde, ampak ko sem sama. Ko sem. Takrat me prevzame občutek, da sem se rodila 200 let prepozno. Smešna reč, vem.. ampak to se mi dogaja vsako leto ob tem času. Jasno mi je, da je to stvar domišljije. Toda včasih se vseeno vprašam če je to klic, ki ga preprosto ne razumem...
Ni komentarjev:
Objavite komentar