Kakšen dan se začne tako zelo klavrno. Budilka zvoni prehitro, zebe te in namesto za jutranji tek se odločiš za vrnitev v toplo posteljo, čeprav veš, da boš zaradi tega imel slabo vest.
Tega se zavedam, a vseeno se mi zgodi tudi takšno jutro. Recimo danes. Še vedno sem malce huda nase zaradi tega, še posebej, ker zaradi drugih obveznosti ne bom mogla vmes "stisniti" vsaj popoldanskega teka. Smešna zadevščina je šport. Z njo se ukvarjamo zaradi zelo različnih razlogov, a v nekem momentu ugotovimo, da na nas deluje silno terapevtsko.
Zanimivo mi je opazovati trende. Ultra novi materiali, dizajni, ekstra posebna obute in podobno. Tako je silno simpatično srečati tekača v legendarnih adidaskah in v navadni majici. Samo te adidaske običajno nimajo oznake retro ali vintage ampak so še kar tiste originalne, ki že vrsto let služijo svojemu namenu.
Tudi pri športu se kaže "potreba" po sledenju trendov. Namesto, da bi zgolj užival, noja in se potil kot konj, seveda, je potrebno bit hip. Ampak še bolj smešno pa mi je, ker so nekateri strašansko presenečeni, da se pri športu (pazi to) SPOTIŠ!!! OK nekateri bolj kot drugi, ampak še vedno mi ni jasno, ali nekateri res ne razumejo, da na to pač ne moreš vplivat?
In če je (kot bi rekli američani) "confession booth open" priznam tudi, da grem najrajši tekat z možem. O tem sva debatirala pred dnevi, ko sva, seveda, tekala. Noja jaz sem tekala, on pa rajši silno hitro hodi. Prišla sem do ugotovitve, da mi je po vsem tem času še vedno neprijetno če srečam ljudi, ko trimčkam. Mogoče je to tudi razlog zakaj se zjutraj večkrat odločim za uro na trenažerju, kot pa v naravi.
Zakaj? Težko razložim! Podobno je, kot pri prehranjevanje v javnosti. Če debela oseba je v javnosti je vsaj 80% komentarjev "glej kako se nažira" pa čeprav je nekaj normalnega in je to prvi grižljaj od zajtrka. Ista zadevščina je pri športnih aktivnostih. Če srečaš močnejšega, ki je zadihan in spoten običajno pomisliš "glej kako je zadihan" ali pa "ta pa nima kondicije" pa čeprav je lahko za njim 10 kilometerski tek. Dvojna merila? Mogoče, ampak konec koncev niti ni važno, saj si vse samo izmišljujemo. Kaj kdo "misli" in podobne stvari. Obremenjujemo se s stvarmi, ki najverjetneje niti niso resnične, a si vseeno dopustimo, da nam krojijo življenje. Sram nas bodi! Življenje je potrebno živeti in ne poslušati in si izmišljevati misli drugih.
Če pa že kdo kaj neprimernega na glas komentira, pa se mu pošlje poljubček, ali pa pokaže sredinec.. odvisno od trenutne volje. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar