V zadnjem času je bilo kar nekaj pogovorov o tem kako se spoprijeti z lastnimi pomanjkljivostmi. Ena izmed bolj popularnih teorij/načinov je, da si tako ali tako popoln, saj te je ustvaril Bog/Univerzum/veličastvo ... Pač glede na lastno izbiro. Sliši se silno luštno, samo, če smo pa iskreni pa nismo tako zelo silno popolni, kaj ne?
Drugi je, da se sprijazniš z obstoječim stanjem na balkanski način "Je**š to!" in z nadaljevanjem "Nek bude!". Tudi ta mi ni blizu, saj je premalo aktivna in preveč je prepuščeno v roke drugim, kar pa meni nikoli ni bilo preveč všeč.
Tretji način je prelaganje odgovornosti. Da so za tvoje pomanjkljivosti tako ali tako krivi drugi. Država/družba/družina/politika/vera/šola/mediji. Nikoli nismo za svoje pomanjkljivosti in zavoženost krivi sami. Tudi to mi ne diši, saj se spet prelaga moč odločitve v roke drugih...
Potem je tu še totalna ignoranca. Precej podobna prvi varianti, ampak ta je na potenco. zakaj? Ja za svojo veličino smo zaslužni sami. Nihče nam nič ne more in mi vemo in znamo vse in imamo vso oblast v rokah. Ob tem se razume tudi, da smo pogoltnili vso modrost sveta... Tudi ni moja skodelica čaja, kot bi rekli Angleži.
Potem je tu še možnost konstantnega opravičevanja. Tudi za stvari za katere nismo nič krivi ali pa se nas sploh ne tičejo. Vseskozi se le opravičujemo in prosimo za odpuščanje... tudi tukaj se mi zatakne...
Obstaja tudi način, ko gledaš na vse svoje "krajše konce" silno pesimistično. izrisuješ si le najslabše scenarije, največje dolgove in strahotne izide. Tudi temačnost ni bila nikoli dolgo moj forte...
In na koncu pridemo do mešanice vsega tega... noja mogoče izvzemši le popolne ignorance :) To pa mi je bližje. Verjameš v moč najvišjega, ob tem se zavedaš, da je potrebno kar nekaj storiti in pozitivno gledaš na razvoj dogodkov. Se razume, da kdaj tudi zanihaš in vse vidiš v temnejših barvah in se opravičiš za marsikaj ampak na koncu ugotoviš, da v primeru, ko se ne da nič popravit, se sprejme in najde druge sanje. Nima se smisla pretirano sekirati.
Potrebno je živeti življenje, ga okušati in začutiti. Potrebno je objeti ljubljene in se konkretno nasmejati. Prebrati dobro knjigo in se pocrkljat. Za naše dobro je potrebno biti aktiven in prizadeven in vedro skromnosti tudi ni nikogar še ubilo.
Nauk dneva je, da je potrebno pustiti ljudem, da gredo svojo pot in hkrati najti svojo, ki bo prava samo zate. In ob tem spoznam tudi pomembnost naslednje poteze... igra življenja je nanj čakala predolgo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar