Smešno kaj ti naredi domišlija. Scenariji v glavi so neverjetni. Nekateri temu rečejo sanje, drugi sanjarjenje spet tretji cilji. Vsekakor pa je precej neprijetno, ko se razblinijo. Človek si vseeno dopoveduje, da ni nič takšnega. Ljudje pridejo in gredo in podobno. A vseeno ostane boleč občutek po izgubljenih sanjah. Verjetno se z vsakimi razblinjenimi sanjami izgubi del otroka, ki ga gojimo v sebi. Sliši se tako silno meladramatično, a ni. Je le občutek nemoči. Sanje, ki so ti dajale polet in bile vir motivacije in navdiha so izpuhtele. Potreben je polet in uživancija in sanje. Vsi tisti, ki so bolj racionalne sorte bodo hitro rekli "najdi si druge sanje, če jih že tako rabiš!" Pa običajno ne gre tako.
Ne vem zakaj ampak letošnja pomlad je takšna. Polna razočaranj in samoizpraševanja. In polna občutka, da nekaj ni prav. Mogoče zaradi neprijetnih novic, ki prihajajo dnevno, mogoče zaradi "postavitve zvezd", kdo bi vedel. Pa saj koncu koncev to sploh ni važno. Važno je menda zgolj tisto, kar narediš. Ne ravno v stilu "last man standing" ampak v stilu "iz bitke pridemo modrejši in močnejši". Pomlad imam tako na sumu, da je ravno to - bitka.
Noja potrebno je počakati pa da vidimo kaj bo prinesla pomlad...
Ni komentarjev:
Objavite komentar