Včeraj sem bila postavljena pred nalogo, da moram na glas pred vsemi povedat svoje 3 največje uresničljive želje. Ni enostavno. Deloma zato, ker hočeš bit iskren in zvest sam sebi, a hkrati se s tem močno izpostaviš. Ampak naslednji impulz je bil Pa kaj! Gremo! Če ne živiš polno in iskreno, sploh ne živiš!
Kasneje sem razmišlja in ugotovila, da sploh nisem dobro definirala svojih želja. Kar je absurdno. Kako je možno, da ne znam definirat 3 največjih želja? Kako sem lahko tako zelo ne orientirana? Ali pa me je strah priznati lastna hrepenenja?
Prehitro pozabimo biti konkretni. Veliko se diskutira in filozofira, teoretizira in še kaj. V osnovi pa kaj hitro pozabimo, da je potrebno biti zelo konkreten in iskren. Obstati z odprtimi ušesi in srcem. Potrebno je prisluhniti. Sebi in drugim. To je tako zelo oguljeno, da mi je kar nerodno pisat. Ampak idiotzem prve sorte je, da je bilo neštetokrat napisano in tako zelo malokrat izvedeno v življenju. Kolikokrat gre mimo nas? Sliši se lepo, a zahteva tako zelo veliko energije in časa. Verjetno pa je najbolj zahtevno bit zvest. Sebi in svojim prepričanjem.
In seveda v skladu s pripetljaji v mojem življenju smo včeraj brali Priliko o sejalcu. In spet val misli, tehtanj. Očitno se nikoli ne neha, kaj ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar