Vedno znova mi v glavi odmeva zahteva do same sebe o tem, da sem iskrena, da sprejemam in da dopustim drugim, da so oni sami. Vedno znova pa se to konča pri eni osebi. Ta me vedno spravi na obrate. čeprav je bil narejen precejšen napredek v moji glavi me vseeno na vsake toliko popolnoma znervira in takrat še posebej boli. Izrečene so boleče besede. Sama poskusim biti z njimi previdna, ker nočem po nepotrebnem prizadeti; ob tem pa mi je jasno, da se druga oseba še posebej trudi prizadeti, brez obzira na včeraj, danes ali pa jutri. Mogoče me to še posebej prizadene; ta brezobzirnost in "želja po krvi".
Ko se vihra poleže, ko boli le še duša in se solze posušijo pa sledi vprašanje: "Kako naprej?" Pri tem sem smešno izgubljena. Vzgoja in srce mi govorita, da se moram izpostaviti, da moram prenašati te izbruhe in skloniti glavo; pustiti, da se gnev vedno znova odteče in nastaviti drugo lice. Glava pa mi govori drugače. Popoln rez od te osebe. Vem, da je rešitev nekje vmes, prav tako pa mi je jasno tudi, da sama ne bom rešila odnosa in, da moram v prvi fazi zaščititi sebe.
Potem pa danes preberem misel Dalai Lame: "Potrpljenje nas varuje pred blaznostjo. Omogoča nam, da ostanemo trdni, ko situacija ni lahka in nam je hudo. To nam daje določeno mero notranjega miru, ki nam omogoča samokontrolo; ta pa nam omogoča, da se na dane razmere odzovemo na primeren način in s sočutjem, ne pa da nas vodijo negativna čustva." Vse kar mi odmeva v glavi je: "Zakaj nisem tega ozavestila pred tednom dni?" Noja po toči zvoniti je prepozno, zato pamet v roke in naprej na delo. Najprej saniram škodo potem se postavim na noge in ne dopustim, da me ves gnev zafrustriranih ljudi spravi na kolena. Temu se naredi konec.
Drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo naše odzive na dane razmere. Izpolnjujem lasten nasvet in vem, da se bodo tako spremenile tudi dane razmere. S potrpežljivostjo, sočutjem in osebno integriteto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar