Pred dnevi sem šarila po koledarju, ko sem iskala prost termin za določeno reč in sem naletela na obletnico katere sem se malo izogibala. Zvilo me je tako, kot že dolgo ne. Bliža se obletnica smrti stare mame. O tem kako zelo posebna je bila moja mama sem že pisala. Včeraj pa sem, v kombinaciji z drugimi dogodki dneva spoznala kako močno je njen odhod zaznamoval družino. Ta je po njeni smrti spolzela narazen. In s spoznanjem razpada "sistema" sem si dopustila in pogledala v oči tudi drugi resnici. Da lahko zavestno sprejmemo ljudi; njihove napake, spektakularnosti, tudi njihov odhod. Saj je smrt naravna, kaj ne? A veliko težje je sprejeti, da ni več odnosa. Po smrti s pokojnimi vzdržujemo odnos, se z njimi pogovarjamo. V začetku nam pomaga, da lažje prebrodimo izgubo... kasneje pa tako zelo težko spustimo. Sprejetje te izgube je še toliko težje, ko je v povezavi z drugimi ljudmi in dogajanji v našem življenju.
Včeraj sem pisala o sprejemanju odnosa in izpuščanju/razblinjanju iluzij. Ko začnemo s spuščanjem se naj bi počutili lažje, svobodneje. No pri meni je sprožilo še večje zavedanje kaj vse je iluzija v mojem življenju. Spuščanje iluzij se je izkazalo še za težje delo, kot sprejemanje, saj so nam te iluzije v določenem obdobju našega življenja pomagale, da se nam ni zmešalo in da smo se ubranili pred napadi sveta.
Očitno pa v življenju pride čas, ko je potrebno spustiti ščite in iluzije. Nekaj nas žene, da se pred svet in življenje postavimo takšni kot smo. Da ravnamo sočutno in sprejemajoče; tako do sebe, kot do drugih. Živeti življenje, kot najboljša verzija sebe in ne kot kopija nekoga drugega. Spektakularna misija... A nihče ni rekel, da bo lahko ali pa luštno. Od tebe zahteva veliko pokončnosti, zaupanja in izrabo vseh talentov in spretnosti, ki jih imaš. Na koncu, ko imaš občutek, da ne moreš dati ničesar več, pa od tebe zahteva še več! Zahteva ljubezen... in ko si jo sposoben dati, takrat šele vidiš da ima vse smisel in cilj...
Ni komentarjev:
Objavite komentar