V zadnjem obdobju ni veliko lepih novic, pozitivnih misli in smeha kar tako. Več je jeze, solza in bridkih spoznanj. Mogoče je trenutno tako le v mojem življenju in se to dogaja le mojim bližnjim, zato ne bom posploševala. Spoznanje trpkega pa je vsekakor, da logika ne reši zagate. Stvari so jasne, a srce in občutek, tam nekje pri želodcu, govorita drugače. Občutki niso nič kaj logični, še manj pa se jim da ukazovati.
Vedno znova me razjezi, ko "družba" zahteva, da imamo določena čustva ob določenem času. Vedno znova me razkuri, ko nekdo reče, da sedaj je pa nekaj trajalo dovolj časa, da smo, recimo, nekoga preboleli ali pa da je preteklo premalo časa, da bi nekoga preboleli. Še posebej krepka je, ko ta ki pametuje nima nobene veze z dogodkom, ki je sprožil določena čustva. Razjezi me družbena vsevednost in obsojanje.
Danes se začenja post. Začenja se s Pepelnico, ki je mnogokrat spregledana, tako, kot je mnogokrat spregledan pomen in zahtevnost posta. Nikomur ne bom govorila kaj mora početi in kaj ne, imam sama s sabo veliko preveč za opraviti. Zase pa vem, da je post veliko več, kot odpoved čokoladi ali alkoholu. Jasno mi je, da bo letošnji post izrazitejši od vseh do sedaj. Več časa in energije bo potrebno, da se bo uresničilo poslanstvo posta.
Sila luštno je pridigati o tem kaj je potrebno storiti in kazati s prstom kdo česa ne dela, veliko težje pa je ostati tiho in začeti pri sebi. Težko se je aktivno vključiti v proces priprave na Veliko noč, ki zahteva več, kot le odpoved mesu in razvadam. Zahteva sprejemanje, toleranco, pomoč in sočutje. Zahteva, da postanemo močni in odgovorni, da postanemo najboljša verzija sebe.
Nikakor ne trdim, da je za to primeren le post ali katerokoli obdobje v letu, ki ga označujejo ti ali oni. Trdim pa, da za vsakega pride čas, ko je potrebno stati za svojimi prepričanji, sanjami in iti preko svojega ega, da postanemo boljši in izpolnimo naše poslanstvo. Dolgujemo si!
Ni komentarjev:
Objavite komentar