Očitno so februarji meseci preizkušenj. Vedno znova postavijo na kocko vse tisto za kar načeloma garamo. Vedno znova se trudim, da ne pametujem in poskušam opazovati in se učiti. Nisem pretirano dobra v nevmešavanju. Kaj je prav in kaj narobe ne vem, vem pa da mnogokrat ravnam instinktivno. Nisem dobra v smehljanju in igranju "vlog". Nisem za igrice in taktiziranje in definitivno nisem diplomat. Za nekoga je pomanjkanje teh lastnosti pogubno, meni pa je vedno bolj osvobajajoče! Res je, da si potem veliko bolj izpostavljen, a si tudi bolj iskren in miren.
Po napisanem bi morala biti v nekam zen stanju, a ne? ;) No naj vas pomirim, še vedno tulim na gospo, ki vozi 30km/h, še vedno sem namreč prepričana, da če te je strah vozit v snegu, pojdi na avtobus. Še vedno nisem imuna na grobe opazke in obsojanja. Še vedno ne štekam veliko preveč stvari in še vedno se ne počutim "odraslo". Vedno bolj se sprašujem kaj to dejansko pomeni in ali prideš do tega sam ali te s tem nazivom "okronajo" drugi?
Je pa vsekakor potrebno doumeti, da je življenje lepše, ker te nekdo razume, te sprejema in ne obsoja. Življenje ni le niz slabih ali niz dobrih dogodkov. Niso nanizani le porazi ali le zmage. Vedno je potrebno krmariti med njimi. Tudi takrat, ko izveš, da so se ti sesule življenjske sanje in da si popolnoma nemočen. Ko veš, da ne boli samo tebe, a se hkrati zavedaš, da ta bitka ni le tvoja. Življenje vzema in daje, tega ne smemo nikoli pozabiti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar