Danes ponoči sem sanjala o prijatelju iz najstniških let. O njem nisem razmišljala že res dolgo. Skupaj sva preživela leta, ko si najbolj izgubljen. Kasneje so se najine poti razšle. Še vedno pa redno videvam njegovo družino, njega pa le še tu in tam, tako na cesti.
Pojma nimam zakaj sem ga danes sanjala, vem le, da sem zaradi tega precej otožna. Težko je razložiti, le žal mi je, da so se stvari obrnile tako, kot so se. Življenje vedno znova zavije po nepredvidljivih poteh. Ne znam logično in razumsko opisati zakaj sploh razmišljam o vsem tem, po tolikih letih.
Pred tedni je bil v enem izmed blogov, ki jih spremljam izpostavljena misel, da se je potrebno zahvaliti in opravičiti VSEM tistim v našem življenju, ki potrebujejo ali opravičilo ali zahvalo. Ideja se zdi na videz absurdna in kanček nora. Verjetno moraš biti v pravem "stanju", da vse to počneš. Toda jaz sem vseeno mnenja, da čustva, ki zastrupljajo ljudi nikoli ne morejo biti razrešena s kratkim oprosti, ali hvala. Na zunaj se proces sicer lahko zaključi z enim izmed teh dveh besed, a je prej potrebno presneto veliko dela. Potrebno je sprocesirati vsa čustva in zbrati pogum ter moč in jih "izpustiti". Potrebno jih je izločiti iz sistema. Sama nisem pretiran oboževalec površnega izlivanja "čustev" oz. metanje ameriških floskul vse naokoli. Sem pa mnenja, da je potrebno biti dovolj prepričan vase, da si sposoben zaznavati lastna čustva in biti dovolj močan, da si iz njih ne gradiš obrambnih zidov.TO je tisto, kar zastruplja.
Mogoče se v tem skriva razlog za sanje. Včasih je potrebena brca v sanjah, da se potrudimo in dokončno predelamo dogodke iz preteklosti in jih izpustimo. "Izpust" pa včasih, vsaj po mojem, niti ne potrebuje druge strani. Proces se lahko zaključi tudi s preprosto molitvijo in priprošnjo za "drugo stran".
Jup, sanje so vsekakor čudna reč! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar