Sprejemanje...

Zanimivo kako drugačen je dan, če vstaneš pred peto zjutraj. Vidiš prebujanje dneva. Ok vem, da se vam zdi, da se mi je utrgalo, ampak na svoje veliko začudenje ugotavljam, da mi silno ugaja jutranje vstajanje. Drugače se pripraviš na dan. Še posebej na power play v službi.

Prav smešna reč kako se ljudje hranijo s tem, kdo ima več moči. Ob tem je žalostno, ko ugotoviš, da dejstvo kdo ima prav ne igra popolnoma nobene vloge. Prav tako ne igra nobene vloge ali je končni rezultat legalen in pravičen. Važno je le "kdo ima večjega". Vulgarno, a zelo resnično.

Ob tem se spomnim na slogan mlade motivatorke. Njen slogan je "Holding space". Zakomplicirana teorija, ampak gre nekako takole: Ljudi je potrebno sprejemat na neobsojujoč način, brez potrebe pomagati in reševati njihove probleme. Ljudje največkrat potrebujejo le nekoga ob sebi, prosto ramo, naprej zmorejo sami. 

Kako drugačen pristop do shajanja z okolico! Osvežujoče! Saj se spomnite, ko vam znova in znova svetujejo, da se "utrdiš" in pridobiš "trdo kožo"? Nikoli mi ni bil blizu ta način. Nekako sem imela vedno občutek, da je z vsakim "utrjevanjem" umrl del mene. Nesposobnost videnja drugih, kot celotnih oseb in ne le kot sitnih strank, nadvladujočih šefov, egoističnih kolegov, obsojajočih družinskih članov, ampak da jih vidimo kot osebnosti. Dejansko je tako težje kriviti vse druge za naše težave, saj moramo celostno pogledati tudi nase in lastna dejanja. Nujno je, da prevzamemo odgovornost tudi za stvari, ki nam ne dišijo. Družba je danes precej naravnana k prelaganju krivde oz. običajno je krivo nekaj in ne nekdo. Recesija, politika, ekonomija, cerkev ipd. Nikoli pa ni kriv skorumpiran in zadrogiran politik, pogolten ekonomist in osebe, ki so podobne ostalim klišejem. Nihče ne prevzame odgovornosti za stanje duha in financ v katerem smo se znašli. In vse te težnje k stanju pred "težkimi časi". Ali ni ravno to narobe? Zakaj bi želeli nekam, kjer smo že bili? Mar nas ni ravno takšno stanje pripeljalo v stanje obupanega duha in splošnega nezaupanja? Kaj ni potrebno poiskati novo pot in novo upanje?

Ampak Tricijina teorija se mi zdi zanimiva in sploh ne švohotna, toda že v začetku se mi postavljata dva pomisleka. Prvi je ali ni res, da si sposoben prosto sprejemati druge, moraš najprej sprejeti sebe, z vsem "sranjem" vret. Brez izgovorov, racionalizacij in krivde. Drugi pomislek je, kako sprejeti druge, tudi ko se ti dogaja krivica? In kako lahko konec koncev ob tem sprejemanju ohraniš svoj jaz. Kako se na nek način obvarovati? Kako prepustiti, da gredo "skozi" in ne pustiti, da njihovi problemi obvisijo na tebi? Vsekakor vredna razmisleka in mogoče celo posvojitve...