Sobota je! The Sobota v letu. Tista, ki jo pričakujemo celo leto. Tiste, katere se veselimo in se je hkrati bojimo. Priznam, da mi z leti vedno več pomeni prav Velika noč. Ampak danes nebi o tem. Včeraj je bil Veliki petek, ko edini dan v letu v cerkvi ni maše, ampak obred. In tekom tega obreda so se mi misli vrtele okrog sprememb, ki jih je letošnje leto prineslo. Večinoma ne tistih lepih, ampak tistih, ki pustijo v nas grenak priokus in bolečino. Toda, saj so prazniki namenjeni tudi temu; da se zavemo in priznamo naše življenje.
Mislila sem, da bi se v skoraj enem letu res lahko sprijaznila s smrtjo in bolečimi spoznanji, ki jih je prineslo življenje. Včeraj sem po res dolgem času odšla na mamin grob. Ja, lastnici citata, ki je skoraj postal moj moto. Modrost mame, ki govori o nepredstavljivi toleranci in sprejemanju sveta okrog nas. Mislila sem, da bom lahko. Da po tolikšnem času ne bo več tako bolelo. Ha! Naivnost, je dejansko "moje drugo ime", kot bi rekli Američani. Po mojem se nisem tako sesula že zelo dolgo. Letos mineva prva Velika noč brez nje in nič ni tako, kot je bilo. Svet je drugačen. Manj prijazen in nerazumevajoč.
Po drugi strani se zavem, da mi nič ne manjka. Seveda so želje in nemogoče sanje, toda to nas žene naprej, kaj ne? Imam nečaka in nečakinji in še enega na poti. Tako pričakovano in že zdaj ljubljeno dete.
Ko opazuješ ljudi okrog sebe, ljubljene, ki dosegajo svoje cilje in uresničujejo sanje. Sanje! Neverjetno! Upajo si sanjati ali pa nevede izpolnjujejo svoja pričakovanja. Ta teden me je razveselila novica, da se bo znanka, ki je že vrsto let vdova, poročila. Gospod je za spremembo simpatičen, in končno nekdo, ki skrbi zanjo. Nekdo s katerim lahko deli svoje življenje. In vesela sem zanju. Življenje je res polno nasprotij. Polno je nemira. Dobrega in slabega. Nekako je potrebno sprejeti svojo minljivost in majhnost. Potrebno se je zavedati, da smo tu, da delamo dobro. Ne ni vse rože, vino in smeh. Zahtevano je delo in boj ter sprejemanje lastnih nekompetenc. Potrebno je sprejemanje nas samih.
Življenje hiti naprej in od nas zahteva, da mu sledimo in izpolnimo svoje poslanstvo. Zahteva, da smo! Da sprejmemo svoje pomankljivosti in talente. Zahteva, da smo najboljša različica sebe.
In Velika noč prinaša tudi to. Zavedanje. Ne pocukrano in vse obsegajoče, kot Božič, ampak udarec realnosti, ki zahteva realne načrte. Zahteva našo prisotnost in obljubo. Ni vseeno! Spoprijeti se s svetom in odrasti. Odraslost sem vedno povezovala z neke vrste otopelostjo in zagrenjenostjo. Mogoče se zato ne počutim pretirano "odraslo". Verjetno je potrebno sprejeti, da ima vsak svoj način dojemanja. Nočem postati otopela. Noče postati zagrenjena in neprijazna. Navkljub udarcem tega leta ne želim biti neobčutljiva. Življenje pride z bolečino in tega se zavedam in sprejemam. "Vsak nosi svoj križ" in dejansko se vsak bori po svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar