Kako neverjetno lahko je vzgajati tuje otroke in drugim govoriti kako naj se obnašajo pozitivno, do svojega življenja, svojih težav, ljudi, ki jih obkrožajo. Dajanje nasvetov je dejansko en poseben šport.
Teorijo načeloma poznamo vsi. Ravnaj se po občutku, zaupaj si, imej se rad ipd. Toda, ko se zatakne je, še tako dobronameren nasvet, lahko tudi kaplja čez rob. Ni enostavno. Včasih lahko nasvet sicer pomaga, toda mnogokrat vpliva silno frustrajoče, ker drži rek, da smo sami sebi največji sovražniki.
Najtežje je premagati lastne frustracije, strahove, dvome, ki so vgrajeni globoko v nas. Težko se je soočiti z idejo, da za ljubljene nikoli ne boš dovolj. Pa je to res ali je to zgolj strah, ki je prerasel v nekaj več? Smo si določene zadeve izmislili sami in jih sedaj projiciramo na druge? Se kdaj vprašamo ali so se določene zadeve dejansko zgodile ali pa smo si jih izmislili?
Precej neprijetno vprašanje, kaj ne? Precej časa dejansko preživimo obremenjeni z drugimi ljudmi, kaj mislijo, govorijo, delajo. Tudi tisti, ki se načeloma ne obremenjujemo pretirano z mnenjem drugih. A takšna je cena bivanja v skupnosti. Kolikokrat pa smo sposobni samo biti? Neobremenjeno? Sprejemati, kar nam življenje ponuja in ne povzročati slabih misli, delati slabih dejanj, ki slabo vplivajo na druge in ne govoriti slabih in neresničnih stvari? Zahtevno, kaj ne?
Bi danes poskusili vsaj s sprejemanjem in zahvalo, da smo? 
Ni komentarjev:
Objavite komentar