Priprave na poletne projekte...

Se še spomnite kakšnega projekta, ki je bil popolnoma vaš? No tudi jaz se ga oz. se jih. 

Projekt je bil uspešen in me je prevzel, postal je del mene. Po parih letih premora se je ponudila priložnost sodelovati v podobnem projektu v domačem okolju/skupnosti in ponovno sem se počutila, kot jaz. Popolnoma se mi je prilegala vloga. Počutila sem se spet cela, navdahnjena, če želite. In prišlo je letošnje leto. Ponovno sem bila povabljena zraven. Prvi odziv je bil seveda logično, zakaj pa ne. A na pripravah me je spreletelo, da je vsaj polovica ostalih voditeljev vsaj 10 let mlajša od mene. Bi morala iti naprej? Je res tako čudno, če še vedno uživam pri preganjanju otrok in poskušam na svoj način prispevati k projektu, ki me je že tako ali tako nedoumljivo zaznamoval? Bi morala že zdavnaj obesiti animatorsko majico na klin?

Če sem iskrena sem popolnoma zbegana. Življenje se mi je močno spremenilo, a občutek je ostal isti. Nikoli se nisem imela za osebo, ki bi živela od tega, da jo drugi potrebujejo. Toda občutek, ki ti ga da 100+ vreščečih otrok in kombinacija pesmi, molitve ter konkretni pogovori, je neverjeten. Ideje, ki se krešejo, otroška naivnost, razigranost in hitro zaupanje... Mogoče je to občutek, ki me vrne na začetek mojega "duhovno-osamosvojevalnega" popotovanja. Ko se ozrem in ugotovim, da sem naredila tako veliko, a hkrati ne dovolj. Da so prepreke vedno večje in vedno višje. Da je izziv vsakodnevno življenje in ne 2 uri "puščave". In ob tem zavedanje, da imam ob sebi prvič nekoga, ki mi da svobodo iskanja pravega mesta, razvoja in izziva. 

Pa da se vrnem nazaj k obetom letošnjega poletja. Še vedno ne vem ali je dobro ali slabo, da me misel na župnijski oratorij še vedno tako zelo razveseli. To sploh kdaj prerasteš?