V zadnjem času sem se zalotila, da večkrat rečem, da imam zaradi določenih življenjskih odločitev občutek, kot da vsak dan v sebi malo umrem. Hkrati sem se zalotila, kako iščem novo pot. Nič mi ne manjka, zadovoljna sem, a hkrati imam občutek, da mi življenje polzi iz rok. Vse to do momenta, ko razmišljam z zornega kota drugih. Toda, ko razmišljam o svojem "stanju" s sprejemanjem sebe, se pokaže druga slika. Ne rečem, da je lahko in da je to že postalo del mene, a se trudim in včasih že lahko opazi jasen preblisk sebe.
Zanimivo je, kako se razjasnijo nekateri občutki in dogodki, ko se odmakneš iz vsakodnevnega okolja. Ohladijo se glave in marsikaj najde svoje mesto. Po drugi strani pa ugotoviš kako neverjetno velik del sebe si dal na čakanje zato, da bi ugodil drugim. Da bi drugi lažje živeli s tabo. To ugotoviš dejansko šele takrat, ko srečaš nekoga, ki te sprejme takšnega kot si. V mojem primeru se je takrat začela revolucija. Noja niso padale glave, ampak začele se je obdobje mene. Ne mojih mask, ampak mene. Vsekakor to ni nekaj kar se zgodi hitro ampak je proces. Niti se ne odvija sam od sebe ampak zahteva veliko časa in moči.
Danes sem prebrala dobro misel, ki je verjetno tudi v doberšnji meri prispevala k temu zapisu. I choose my choice. Sliši se smešno in mnogokrat verjetno uporabljeno bolj izgovor, kot vodilo. Toda, če si zvest sebi in hkrati ne rušiš vsega pred seboj, zna biti močno vodilo. Življenje ni igra, ampak ga je potrebno živeti. Tukaj in sedaj. Ni časa za "igranje vlog".
Izkoristi čas, ne opravičuj se, ker si izbral sebe in ne idejo sebe. Sprejmi svoje napak in gremo naprej. Svet te čaka! Naj bo danes boljši tudi zaradi tebe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar